Branko Cestnik je župnik v župniji Frankolovo. FOTO: Tatjana Splichal. 


Kaj imajo skupnega cvetna nedelja 1990, božič 1990 in kresni večer (šentjanževo) 1991? Skupno jim je, da gre za tri čudovite starodavne praznike, ki imajo tako krščanski kot obče duhovni pomen.

Slednji je vezan na gibanje zemlje okrog sonca, v našem primeru smo v okolju pomladnega enakonočja ter zimskega in poletnega solsticija.

Drugo, kar imajo skupnega zgoraj navedeni prazniki in njih letnice, je, da je slovenski narod prav na te tri praznike ali v bližini njih vzpostavljal svojo demokratično in samostojno državo. Za cvetno nedeljo 1990 smo imeli demokratične večstrankarske volitve.

Okrog božiča istega leta smo izvedli plebiscit za samostojno Slovenijo, dan po božiču smo razglasili enotno voljo ljudstva po svoji državi. 25. junija 1991 smo razglasili svojo državo.

Slovenci se nismo odpravili na pot demokracije in samostojnosti »kar tako, en torek popoldan«, temveč v okviru svetih časov in sledeč kozmičnemu redu, ki ga ustvarja krožno potovanje našega planeta. To upoštevati je bilo nekaj izjemnega.

Človek v svetem času namreč izstopi iz Kronosove diktature datumov, se prestavi na višjo simbolno raven, iz akcije v poetiko in molitev, iz sprotnosti v bistvene vsebine. Zraven poveča občutek za bratstvo, tudi čustveno in razumsko deluje bolj sproščeno in bolj ustvarjalno.

Snovatelji slovenske samostojnosti so z izbiro datumov ključnih dogodkov pokazali izvrstno duhovno inteligenco. Če so to naredili zavestno, jim lahko rečemo poznavalci duše in živih simbolov.

Če pa so to naredili iz nezavednega vzgiba, so samo pokazali, kako imenitno je slovenski človek že sam po sebi, ne da bi o tem premišljeval, vezan na krščansko in kozmično duhovno podstat.

Povsem drugače je v času novega koronavirusa in vladavine epidemiologov, ki ga živimo zdaj. Sveti časi so razumljeni kot nevarni časi, božič in velika noč sta razumljena kot priložnost za širjenje zlobnega virusa.

Sveti časi so zato tarče posebnih ukrepov, dodatnih zapiranj družbe, dodatnih omejitev za gibanje in potovanje. Če mi razumemo svete čase kot čase, v katerih blesti naše dostojanstvo, jih koronavirusna doba obravnava kot čase naše ranljivosti.

Če smo med osamosvojitvijo svete čase uporabili kot narodni ščit in smerokaz, jih v tem času praznujemo zatolčeni v svoja stanovanja in kot da jih ni, čeprav so.

Situacija je hkrati realistična in absurdna. Naša globoka simbolna narava je prizadeta. Da ne bo škoda še večja, moramo že zdaj imeti načrt za pokoronsko okrevanje simbolnega človeka in vnovično vzpostavitev praznikov kot praznikov.

Prvi preizkus bo prihajajočega 25. junija, ko bomo obhajali 30. obletnico razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (14/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha