So trenutki, ko očetje čutimo, da naše besede in še bolj zgledi padajo na plodna tla; da vzgajamo, učimo, usmerjamo in vodimo. FOTO: Tatjana Splichal



Nobelovega nagrajenca za fiziko iz leta 1980 Jamesa Cronina so vprašali, kdo je najsrečnejši človek na svetu. Odgovoril je, da je to tisti, ki zjutraj komaj čaka, da bo vstal iz postelje in se vrnil k delu, ki ga je opravljal prejšnji dan. Verjetno malokdo tako navdušen vstane vsako jutro, tudi če ima rad svojo službo. Pravijo, da ima vsak kruh svojo skorjo in tako ima tudi vsak poklic, vsako delo svoje »skorje«. Včasih je to nemogoča stranka, drugič fizično ali psihično naporna zadolžitev, morda gora nesmiselne birokracije … A vse to moramo opraviti. Ker je pač treba. Ker tudi to sodi k našemu poklicu.

Podobno je tudi z očetovstvom. So trenutki, ko očetje čutimo, da je v tem zares naše poslanstvo; da naše besede in še bolj zgledi padajo na plodna tla; da vzgajamo, učimo, usmerjamo in vodimo. In pridejo ure in dnevi, ko se nam zdi že vnaprej jasno, da bodo vsa naša semena vzgoje pozobale ptice ali jih bo zadušilo trnje. A vseeno sejemo. Ker je tako prav. Ker tudi to sodi k našemu poklicu. Oprostite, poklicanosti. In ker pri tem lahko sledimo zgledu Očeta.
_ _ _

*Komentar je uvodnik v novi Naši družini (8/2021).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Starševstvo, pot k svetosti

Komentar: Lepo se obnašaj!

Komentar: Vedno bolj pametni

Komentar: Razpoka