V mreži Karitas v Sloveniji aktivno sodeluje skoraj 10.000 prostovoljcev in zaposlenih, ustanovljenih je več kot 450 župnijskih Karitas, s katerimi skupaj s škofijskimi in Slovensko karitas lahko odgovarjamo na potrebe po vseh župnijah in vsako leto pomagamo blizu 100.000 ljudem v najrazličnejših stiskah in težavah.

Številke so lepe, vendar se sodelavci Karitas vedno znova srečujemo tudi z vprašanjem, ali se čutimo del Cerkve, smo res skupaj na poti, drug ob drugem, ali smo le ena izmed mnogih humanitarnih organizacij, ki deli pomoč. 

Ali z ljubeznijo do sočloveka pričujemo za evangelij ali smo le aktivisti, humanitarni in strokovni delavci na področju socialnega varstva?

Skrb za povezanost z izvirom je naša stalnica in v primerjavi z drugimi Karitas po Evropi menim, da smo v Sloveniji še vedno zelo povezani s Cerkvijo. Nekje morda malo manj, nekje dobro, ponekod celo odlično, še posebej tam, kjer se je ustvaril lep dialog med župniki in sodelavci župnijskih Karitas. 

Mnogi duhovniki so zelo dobro prepoznali svojo vlogo pri skrbi za duhovnost naših sodelavcev, njim pa prepustili operativno in tehnično delo pri konkretni pomoči. In v teh župnijah je dejavnost Karitas običajno zelo živahna in aktivna.

Smo pa seveda vedno pred izzivom, kako to razširiti po vseh župnijah in kako biti odprti, vključujoči tudi za tiste, ki morda osebno niso tako povezani s Cerkvijo, pa vseeno lahko prepoznajo Karitas, v katero se lahko vključijo in delajo dobro za ljudi. 

Kako vključiti mlade, neverne, tujce in hkrati skrbeti za povezanost s poslanstvom. Iz svoje izkušnje dela z mladimi prostovoljci lahko povem, da je kar nekaj mladih, ki so se vključili v prostovoljstvo v Karitas, ohranilo stisk s Cerkvijo, ki ga drugače morda ne bi, se celo vrnilo nazaj v njeno naročje, ko so jo v času študija zapustili. 

Razlogi, ki so jih navedli, so bili, ker so bili sprejeti, slišani in ker so spoznali Cerkev kot ljubeči obraz. Vse to nam daje posebno odgovornost, da z dialogom, potrpežljivostjo in pričevanjem za ljubezen odpiramo vrata vsem, ki iščejo.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022).