Kdo je človek, ki je bistveno zaznamoval razvoj Evrope po koncu 2. svetovne vojne, in kako to, da mu je Cerkev dala naziv »Božji služabnik«, prvo od treh stopenj svetništva? Predvsem pa, kaj ima to imenovanje povedati danes nam, Slovencem in Evropi, kristjanom in vsem ljudem?

Schuman je najbolj znan po deklaraciji z dne 9. maja 1950, s katero so bili položeni temelji Evropskega povezovanja in zaradi katere je 9. maj dan Evrope. Deklaracija je predvidela ustanovitev nadnacionalnega združenja držav, ki bi začrtalo pot novi Evropi.

Zanimivo, kako je Schumanu uspelo ekonomijo uporabiti za povezanost držav, ki bi zagotovila trajen mir in odprla pot sprave med narodi in državami Evrope.

Morda enako pomembno kot »kaj«, je videti »kako« mu je uspelo. Menim, da je ključno to, da je odlično povezal tri korake: videti, presoditi, delovati. Dobro je poznal mentalitete in zgodovino različnih narodov in hkrati ščitil različnost kultur ter utrjeval skupnost evropskega duha. Mnoge države so svobodno sprejele povezavo, ker so videle, da je to, kar jih povezuje, močnejše od razlik, ki ločujejo.

Odgovor na nacionalizme po Schumanu ni narodno zanikanje pomena kulturnih identitet, ampak »dvojni patriotizem«: ljubiti svoj narod in tudi druge ter prepoznati Evropo kot skupni dom. Čeprav je jasno, da je bil človek velike vizije, je dobro vedel, da jo lahko uresniči le skupaj z drugimi, najprej s sodelavci.

Njegova ustvarjalna novost je ključna, da evropsko povezovanje ni ostalo na dobrohotnih deklaracijah, ampak je postalo stvarnost Evrope. Za to je bil potreben izjemen pogum in drža resničnega dialoga in spoštovanja.

Vir njegovih prizadevanj je bila njegova notranjost: bil je človek globoke in močne vere, zasidran v molitvi in ljubezni do evharistije.

Vendar, treba je dodati, da je bila vera vir za delovanje za skupno dobro; nikjer ni zaslediti, da bi si prizadeval za lastne koristi, za privilegije Cerkve ali s krščanstvom povezanih strank. Krščanstvo Schumana ne išče koristi zase, ampak razkriva čudovito vizijo, ki jo ima troedini osebni Bog za vse ljudi.

Evropa je v globoki krizi – zdravstveni, a tudi politični, družbeni, ekološki, kulturni, v krizi identitete. Prepričan sem, da je živ spomin na Schumana lahko vir potrebne prenove: spomin kot navdih in moč za ustvarjalni pogum.

Kriza, ki smo ji priča, bo rešljiva, če bomo skupaj, v medsebojnem dialogu ljudi in kultur, prisluhnili vsem: tako tem, ki imajo vizijo, kot ljudem na obrobjih družbe. Potreben je temeljni premik v drži elit, ki jo označujejo besede: ne delati za ljudi, ampak z ljudmi, potrebna je bližina in bratstvo. Vsi smo povabljeni, da damo vsak svoj delež k skupni zgodbi in da delujemo povezano.

Zanimiva je bližina med principi, s katerimi je uspelo Schumanu, in družbeno mislijo papeža Frančiška. Treba je razviti in spodbujati procese, prenovo in ne graditi na ohranjanju moči (čas je pomembnejši kot prostor); pot je iskanje edinosti v različnosti in ne imperativno poenotenje (edinost je nad sporom); mir je mogoč, če krepimo točke povezanosti in srečanja; potreben je pogum za ustvarjalno novost – v teh procesih pa je nujno treba sprejeti, da je stvarnost pomembnejša kot ideje in da je celota nad delom.

Dve točki poti prečiščenja se zdita nujni: navdih za prečiščenje upošteva živ spomin in zaupa voditeljem, ki so z ljudstvom in delujejo za dejansko skupno dobro in človeško dostojanstvo vseh ljudi: voditeljem v politiki, ekonomiji, kulturi in umetnosti, duhovnosti.

V teh dneh bodo posvečeni novi duhovniki. Iskreno jim želim, da bi zmogli duhovno spremljati ljudi, saj če se vrnemo k Schumanu, brez besed dobrega duhovnega spremljevalca on ne bi postal to, kar je. Danes se je svet spremenil, a zmožnost dobrega duhovnega presojanja ostaja eden ključnih trenutkov v življenju oseb, skupin in narodov.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (26/2021).