Dr. Andrej Saje: »Nalaganje kazni sodi k vodstveni službi Cerkve, ki se ji njen predstojnik ne more in ne sme izogniti.« FOTO: Jože Potrpin. 


Kjerkoli človek živi, vzpostavlja odnose z drugimi. Odnosi so začetek prava, zakoni pa njegova konkretizacija. Znani stari latinski rek izpostavlja, da pravo sledi življenju (ius sequitur vitam).

Zakoni nastajajo zaradi težnje po čim bolj urejeni družbi, kjer so pravice in dolžnosti jasno opredeljene. So odraz konkretnih potreb. Ta načela veljajo za vsak urejen pravni sistem, tudi za Katoliško cerkev, ki od vsega začetka postavlja za svoje vernike zakone, med njimi tudi kazenske sankcije.

Predpisi so vedno odraz določene potrebe. Kazenske sankcije so vzgojne narave in so namenjene poboljšanju storilca, povrnitvi škode, skrbi za skupno dobro ter blagor posameznika ter zmanjšanju pohujšanja.

Profesor kazenskega prava p. Velasio De Paolis, kasnejši kardinal, nam je med študijem kanonskega prava v Rimu položil na srce, da so kazni izraz ljubezni Cerkve do njenih članov.

Izrekanje kazni pa mora biti vedno zadnja od možnosti. Predstojnik skupnosti mora pred morebitno naložitvijo sankcije narediti vse, da bi se temu lahko izognil.

Ob objavi prenovljene VI. knjige Zakonika kanonskega prava z naslovom Sankcije v Cerkvi, 1. junija 2021, je bilo poudarjeno, da se mora pri nalaganju kazni iskati ravnovesje med pravičnostjo in usmiljenjem.

Že naslov apostolske konstitucije Pasite Božjo čredo (Pascite Gregem Dei), s katero je bil ta pomembni zakonodajni dokument Cerkve objavljen, daje misliti, da se je zakonodajalec želel izogniti strogi interpretaciji kazenskih zakonov in togosti pri njegovi razlagi, sicer bi lahko njegova legalistična uporaba v smislu Ciceronovega reka Summum ius, summa iniuria (De officiis, I, 10, 33) pomenila novo hudo dejanje nepravičnosti.

Pastir in predstojnik Cerkve mora pri razumevanju in nalaganju kaznivih dejanj, poudarja papež Frančišek, uporabiti vso pastoralno modrost in ljubezen ter modro presoditi, kaj je prav.

Vsakokrat, ko pride do anomalij, bodisi na področju spolnega nasilja in drugih kršitev zaščite dostojanstva človeške osebe, še posebej mladoletnih in ranljivih oseb, bodisi pri malomarnem ali nepravilnem gospodarjenju s premoženjem ter korupciji, mora škof ali redovni predstojnik ukrepati, sicer je posredno soodgovoren za kazniva dejanja ali opustitev dolžnih ravnanj.

Nalaganje kazni sodi k vodstveni službi Cerkve, ki se ji njen predstojnik ne more in ne sme izogniti. Slednji pri nalaganju kazni vedno tehta med pravičnostjo in usmiljenjem. Ti dve kreposti se ne izključujeta.

Pravičnost je krepost, ki se izvaja v odnosu do drugega. Merilo, kaj je pravično, je blagor skupnosti in posameznika in da vsak dobi to, kar mu pripada. Dobiti mora svojo pravico. Potem smo ravnali pravično.

Sveti Janez Pavel II. je v poslanici za svetovni dan miru leta 2002 zapisal, da ni miru brez pravičnosti, pravičnosti pa ni brez odpuščanja. O odpuščanju in usmiljenju pa ne moremo govoriti brez upoštevanja kreposti pravičnosti.

Glede na že dolgo boleče rane v Cerkvi, ki so posledica nasilja proti človeškemu dostojanstvu, ter glede na nepravilnosti pri gospodarjenju s premoženjem prihajajo novi zakoni pozno.

Kljub temu je odločitev zakonodajalca, da jih po štirinajstih letih priprave objavi, pravilna. Želimo si, da bi novi predpisi resnično prispevali k očiščenju Cerkve in spreobrnjenju, ne zgolj storilcev kaznivih dejanj, temveč tudi, kot poudarja papež Frančišek, notranjih cerkvenih struktur.

Za udejanjenje pravičnosti in usmiljenja je potrebna zavestna odločitev delati dobro, sprejeti odgovornosti in zarezati v bolečo rano. To dejanje bo odrešilno za vse.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo