Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Prihodnost Evrope po pandemiji

Roman Globokar
Za vas piše:
Roman Globokar
Objava: 05. 05. 2021 / 06:54
Oznake: Cerkev, Družba, Mnenja
Čas branja: 3 minute
Nazadnje Posodobljeno: 27.05.2021 / 22:32
Ustavi predvajanje Nalaganje
Prihodnost Evrope po pandemiji
Dr. Roman Globokar je moralni teolog in pedagog. FOTO: Tatjana Splichal

Prihodnost Evrope po pandemiji

Vedno sem imel občutek, da smo Slovenci sposobni povezovati med seboj različne svetove.

Devetega maja praznujemo dan Evrope, ko obeležujemo obletnico Schumanove deklaracije. Leta 1950 je francoski zunanji minister Robert Schuman v Parizu oblikoval predlog za novo politično povezovanje držav v Evropi, ki bi zagotovilo trajen mir in blagostanje za vse evropske narode.

Schumanova pobuda velja za začetek procesa evropskega združevanja, ki ga prav gotovo lahko ocenimo kot enega najuspešnejših projektov v zgodovini človeštva.

Zgodovinske napetosti med različnimi narodi so popustile, države sodelujejo med seboj na gospodarskem in političnem področju, meje med državami izginjajo, mladi hodijo na študijske izmenjave v druge evropske države in izgubljajo predsodke pred drugimi narodi, manj razvita območja hitreje napredujejo zaradi pomoči iz skupnih evropskih sredstev.

Predvsem ob veliki širitvi Evropske unije na vzhod leta 2004 sta veliko večino Evropejcev prevevala navdušenje in optimizem glede skupne prihodnosti.

Kakšno je stanje v Evropi 71 let po začetku povezovanja? Kriza pandemije covida 19 je dodobra pretresla trdnost in trajnost evropskih povezav.

Dobro se spomnimo, kako so po pojavu koronavirusa v Evropi države zaprle državne meje, omejile vstop tujim državljanom, začela se je kruta tekma za nabavo zaščitnih sredstev zgolj za potrebe lastne države, in to za vsako ceno ter brez upoštevanja mednarodne solidarnosti. Italija kot najbolj ogrožena država v začetku krize je zaman upala na solidarnost ostalih držav EU.

V stanju strahu in negotovosti se je mislilo najprej in predvsem na lastno nacionalno skupnost. Če ta odziv postavimo v širši okvir, lahko ugotovimo, da je povsem v sozvočju s političnim dogajanjem v zadnjih letih v številnih državah. Proces globalizacije, ki ga v glavnem vodijo z ekonomskimi interesi, je zadel ob temeljno čutenje številnih ljudi, da ne želijo izgubiti svoje nacionalne identitete.

Odločitev za izstop Združenega kraljestva iz EU in zmaga Donalda Trumpa na volitvah 2016 sta bili odraz teh teženj po poudarjanju lastne države pred globalnim skupnim dobrim. Tudi v številnih drugih državah po vsem svetu so se v zadnjih letih povzpeli na oblast populistični voditelji, ki igrajo predvsem na nacionalne strune.

Pri t. i. »migrantski krizi« leta 2015 državam EU ni uspelo doseči skupnega dogovora, ampak so obveljali nacionalni interesi. Tokrat so se voditelji držav, sicer z določeno zamudo, vendarle uspeli zediniti o skupnem naročilu in o finančni pomoči za izhod iz krize.

Kljub različnim pomanjkljivostim je to vendarle velik uspeh za povezavo, ki obeta nadaljnjo krepitev sodelovanja med članicami.

Kakšna bo prihodnost EU po pandemiji? Bo prišlo do močnejše integracije ali pa se bodo okrepile nacionalne države? Za Slovence je močna EU najboljše zagotovilo za varnost, blagostanje in tudi za ohranjanje narodne identitete.

Snovalci nadaljnjega razvoja evropskih povezav ne smejo zanemariti pomena temeljnih občutij pripadnosti in zavesti lastne identitete za človeka. Znotraj evropske povezave mora biti dovolj prostora, da lahko vsaka narodna skupnost ohranja svojo istovetnost in ponos na lastne korenine.

Ukoreninjeni v lastni identiteti naj bi se v skladu z vizijo papeža Frančiška v okrožnici Vsi smo bratje odpirali za povezovanje v vesoljno bratstvo, v ustvarjalno iskanje skupnih rešitev za sodobne izzive. Kaj lahko Slovenija prispeva k boljšemu delovanju EU in globalne družine vseh narodov?

Živimo na križišču evropskih narodov in imamo v sebi prvine germanske urejenosti, romanske melodičnosti in slovanske čustvenosti. Zaradi svoje majhnosti nikogar ne ogrožamo in se zmoremo prilagoditi, ne da bi s tem izgubili svojo samobitnost.

Ko sem živel v tujini, v mednarodnih skupnostih, sem imel vedno občutek, da smo Slovenci nekakšno vezno tkivo in smo bili sposobni graditi mostove in povezovati med seboj različne svetove. Mogoče je to naše poslanstvo znotraj EU in širše družine narodov.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo

Kupi v trgovini

Evangeliji
Sveto pismo
4,80€
Nalaganje
Nazaj na vrh