Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal.


V več komedijah romunsko-francoskega avtorja Eugčna Ionesca pride do pojava zasičenosti s predmeti. V komediji Stoli se proti koncu predstave ves oder napolni s praznimi stoli. Več je praznih stolov, bolj sta glavna junaka srečna.

V komediji Novi podnajemnik je ves oder poln pohištva, celo ulica in mesto se zabašeta z omarami. V groteskni komediji Amadej se množijo gobe. V Plešasti pevki, najbolj znanem Ionescovem komadu, sicer ni namnoženih stvari, so pa namnožene besede, vzkliki, grgranje, ki ustvarijo en sam hrup.

Ionesco, ki velja za ustanovitelja t. i. »gledališča absurda« in je eno prvih imen avantgardne umetnosti 20. stoletja, je v mladosti hotel postati pravoslavni menih. Nato se je poročil, a zanimanje za mistiko ni popustilo.

Sam je povedal, da ga je kdaj navdihoval sv. Janez od Križa. Kar se seveda zdi nenavadno: kaj bi lahko imel Janez od Križa z odštekanim gledališčem? Ampak prav množenje predmetov, ki ga je Ionesco rad prikazoval na odru, ima nekaj z mistiko.

Sam Ionesco je razložil: »Ko je beseda prazna, je tudi duh zdelan. Takrat v svetu, polnem materije, ni navzočnosti. 'Preveč' postane 'ne dovolj' in predmeti predstavljalo uresničeno samoto ter zmago neduhovnih sil.«

Podobno misel najdemo pri ruskem filozofu Nikolaju Berdjajevu, ki pravi: »Samota 'jaza' se kaže s predmetom in ni mogoča razen v svetu predmetov.«

Vidimo, kako sta napredna umetnost in filozofija že v sredini prejšnjega stoletja uvideli, kakšna bo »duhovna« vloga predmetov, stvari, izdelkov v porabniški družbi. Obkrožali nas bodo, basali se bomo z njimi, vedno več jih bomo hoteli imeti, odmetavali jih bomo, ustvarjali bomo gore smeti.

Zakaj? Zato, ker bo treba nekako ubežati »samoti jaza«, nekako bo treba zamaskirati tesnobo, ki je nastala po zmagi materializma nad duhovnostjo, dodajmo, po »smrti Boga«.

Toda pravkar prihajamo iz nove izkušnje na fronti duh proti materiji. Zaprtje trgovin, razne karantene, razne omejitve so med drugim pokazale, da se da preživeti brez norega tekanja za predmeti po trgovinah.

Človek zmore brez neznosnega basanja in kopičenja stvari. Začutili smo, da potreba po mnoštvu predmetov ni resnična, temveč je utvara.

Kaj se bo zgodilo v naslednjih mesecih, če bo epidemija zajezena? Bomo zato, ker smo bili nekaj mesecev brez trgovin, noreli z nakupovalnimi vozički z dvojno hitrostjo? Se nam bo zgodil scenarij iz Ionescovega gledališča absurda in nas bodo novokupljeni predmeti preplastili?

Ali pa bomo ujeli trenutek modrosti, ki nam ga ta čas ponuja? Bomo namesto s predmeti našli stik s svojim jazom?


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (09/2021).

Preberite še:
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe