Avtor komentarja je sociolog dr. Igor Bahovec. FOTO: Tatjana Splichal



V mesecu decembru na knjižne police prihaja slovenski prevod okrožnice papeža Frančiška Vsi smo bratje (Fratelli tutti) s podnaslovom O bratstvu in družbenem prijateljstvu.

To je tretja enciklika papeža Frančiška. V prvi, Luč vere, je skupaj s papežem Benediktom spregovoril o vprašanjih vere in odnosu do osebnega Boga. V središču druge, Hvaljen, moj Gospod, je vprašanje stvarstva in odnosa do narave. Tema tretje je družba, življenje ljudi med seboj.

Vsi smo bratje je družbena okrožnica, ki odpira mnoge aktualne teme, kot so pretirani individualizem, migracije, uničujoče posledice ekonomije prostega trga (ko ta ne upošteva skupnega dobrega). A za veliko ljudi je najpomembnejši vidik vsakdanje življenje. Denimo, kako živeti bratstvo in družbeno prijateljstvo v običajnem življenju, kaj je pristni dialog in kako razviti kulturo srečanja, kako se to izraža v družinskem življenju, v službi, soseski, župniji.

Eno najlepših podpoglavij spregovori o središčni vlogi ljubezni. Ljubezen ni le čustvo, ni le zadeva neposrednih medsebojnih odnosov. Ljubezen se izraža na širši družbeni ravni: družbeno prijateljstvo vključuje odnos ljubezni. To me je spomnilo na sociologa Sorokina, ki je pred več kot pol stoletja pokazal, da je ljubezen najmočnejša ustvarjalna sila človeštva, bolj učinkovita kot tekmovanje.

Pred leti je sociologinja Margaret Archer zapisala, da nasprotje individualizma ni kolektivizem, ampak bratstvo. Ta misel dobro izraža težnje enciklike: radikalizacija individualizma nas dela medsebojno odtujene, brezbrižne. Živimo drug mimo drugega. Zaradi mnogih komunikacij smo morda sosedje, ne pa bratje. Vezivno tkivo naših skupnosti slabi. Izhod iz tega pa ni kolektivno poenotenje, izhod je v graditvi takih skupnosti, ki sprejemajo različnost, a imajo skupno jedro identitete, npr. skupno dobro, in gojijo solidarnost.


Ljubezen se izraža na širši družbeni ravni: družbeno prijateljstvo vključuje odnos ljubezni. FOTO: Tatjana Splichal


Pomembne strani okrožnice so posvečene ubogim, zapostavljenim, bolnim, osamljenim, ostarelim in zapuščenim. Papež tu izrazi dar, ki ga je prejel tisti del latinskoameriške Cerkve, ki živi prednostno odločitev za uboge. Ubogi so med nami in papež nas vse povabi, da jih sprejemamo v vzajemnem dostojanstvu. To pomeni ne le delati zanje (npr. jim dati pomoč), ampak delati z njimi, jim prisluhniti in biti njihov glas v javnem prostoru. Tudi ubogi bi bili radi dejavni del človeštva.
Ideja socialistov, ki se samo-razglašajo za avantgardo in elito revnih, v viziji papeža nima nobenega prostora. Taka družba revnih ne posluša, ampak jih uporablja za cilje elite.

V okrožnici najdemo precej razjasnitev. Denimo, papež pokaže, zakaj populizem ni sprejemljiv. Nasprotno ima veliko zaupanje v ljudstvo (in narod). Nekje zapiše, da človek lahko v polnosti zaživi kot oseba samo, če je del ljudstva. Ljudstvo je odprt koncept, omogoča razvoj izvirnosti in ohranjanje žive tradicije. Drugače rečeno: biti del ljudstva, tudi ljubiti domovino, biti patriot, da, nacionalizem ne. Zdravi patrioti se ne bojijo za izgubo svoje identitete, zato so lahko brez strahu odprti do drugih, drugačnih.

V zaključku želim poudariti, da je verjetno bistveni del enciklike papeževa spodbuda, da bi stopili v proces in skupaj iskali pot v prihodnost. Denimo da okrožnico skupaj beremo. Sprememba miselnosti je nujna, a to se lahko zgodi le, če ljudje hodimo skupaj. Nova civilizacija ljubezni je mogoča, a pot do nje ni samoumevna. Pot je sestavljena iz mnogih majhnih korakov, ki vključujejo prispevke različnih ljudi. Čas je pomembnejši kot prostor, spodbujati procese je bolj pomembno kot posedovati prostore. Kristjani smo poklicani, da smo pri tem dejavni in sodelujemo z ljudmi dobre volje.
_ _ _

*Komentar je objavljen v novi številki tednika Družina (50/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Ko se zdi, da se kraljestvo maje

Komentar: Naučimo se sobivati

Komentar: Biti slišan

Komentar: Harmonija edinosti ali razglašenost v orkestru