Barbara Kastelec je novinarka in koordinatorka revijalnega programa pri založbi Družina. FOTO: Tatjana Splichal. 


Fakulteta za družbene vede je leto dni po demokratizaciji doživljala globok pretres. Študijski programi so si nadevali demokratični videz, literatura je nastajala sproti, profesorji stare šole so nam še vedno dali za pregristi članke v cirilici.

Legendarni antropolog dr. Stanislav Južnič je pri eni od ur poskrbel za to, da so bile »oči vseh v shodnici uprte vanj«. Izza katedra nam je zapel velikonočno »Jezus naš je vstal od smrti, …«

S trepetajočim glasom odpeta »aleluja« je bila popoln kontrast odhajajočemu socializmu in prihajajočemu liberalizmu, ki smo ga srkali v velikih količinah. Njegovi duši je na starost tak »eksces« pred študenti najbrž dobro del; ne spomnim se več, kakšen kontekst je dodal svojemu petju, a nikakor ne žaljivega.

Večkrat je rad poudaril, da je »človek pri zadovoljevanju svojih potreb primerljivec« in glede tega je imel prav.

Ko bi bilo na mestu, da bližnjega – sorodnika, sosedo, sodelavca – pohvalimo za njegov dosežek, se nam pohvala zatakne globoko v grlu. Pri Slovencih je ta lastnost izrazita. Veliko si damo opravka s kritiko, ki naj bi kazala našo bistrost, poznavanje okoliščin.

Kritika najprej govori o nas in naših izbirah, morda prav zato tako radi kritiziramo. Če dodamo stavek »pa nikar ne misli, da hočem s tem kaj slabega«, si poleg tega še skrbno operemo roke. Naša samozavest pač ne utrpi škode, če drugega pomanjšamo.

Pohvala nasprotno zahteva, da v jedru svojega razmišljanja nismo mi, temveč bližnji; opaziti je treba njegovo dobronamernost, nadarjenost, okus, dobro kuho ... Če se ne ujamemo v primerjanje, bomo našli besede, s katerimi bomo videno tudi pohvalili.

Saj nihče ne mara laskanja vsevprek, ki je prav tako kot kritika podobno močvirju – kamor stopiš, se ugrezne. Pohvala mora imeti zaslužen, trden temelj.

Kakor smo pri kritiki zelo nagli, bi ob pohvali lahko imeli nekaj več pospeškov. Saj s tem, ko pohvalimo, ne izgubimo ničesar, nekomu pa vlijemo pogum, da nadaljuje na dobri poti.

Starši se zavedamo, da bo otroku prepogosta hvala dala napačen občutek, da se vse, kar stori, »sveti«.

Nepripravljen bo za življenje, iztirile ga bodo prve neprizanesljive besede vrstnikov. Nenehna graja pa ga bo utrdila v prepričanju, da mu nikoli ne bo uspelo. Spodbude so nujen del rasti.

Z leti se človek nauči dobro krmariti tudi brez potrditev in pohval; zadovoljstvo, ki ga doživimo ob dobro opravljenem delu, je potrditev sama po sebi brez vsakega hrupa.

Skopost pri pohvali ne izvira le iz zavisti, morda se te dobrodejne veščine preprosto nismo naučili uporabljati. Pohvala zahteva inteligentnega opazovalca, zato vsebuje sol. Če nekoga pohvalimo za posamezno dejanje, še ne pomeni, da se z njim vedno v vsem strinjamo.

Na dobri poti smo tudi, ko se osvobodimo strahu, da se bomo zaradi pohvale A zamerili B. Če je nekaj vredno občudovanja v naših očeh, je prav, da najdemo pogum in to tudi povemo.

Saj tudi hišni gospodar v evangeliju ne skopari s pohvalo in dobrega zvestega služabnika povabi: »Vstopi v veselje svojega gospodarja!«


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (16/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha