Foto: Tomaž Celarec

Višarje so kot otok, ob katerem se stikajo štiri doline. Štiri reke tečejo v različne smeri sveta: Drava in Sava v Črno morje, Soča in Bela v Jadran. Kanalska dolina pod Višarjami je bila od prazgodovine most, po katerem si prišel iz ene kulture v drugo.

Ko je domačin dr. Lambert Ehrlich razmišljal o usodi svoje doline, ki jo je po prvi svetovni vojni okupirala Italija, je izrazil preroško misel: Višarje niso pregrada, ampak stičišče, svetilnik na skali, v katero butajo valovi slovanskih, germanskih in latinskih ljudstev. Človeška omejena narava na takih stičiščih gradi meje in začenja vojne za prevlado enega ljudstva nad drugim. Višarsko, krščansko sporočilo je drugačno: Marija nas združuje, pod njenim plaščem smo bratje in sestre. Marija nobenega ne vpraša za potni list, ne dela razlik med jeziki. In glej, na Višarjah uspemo moliti vsak v svojem jeziku, drug ob drugem, ena družina!

Dr. Ehrlich, profesor teologije v Ljubljani, je padel pod streli komunističnih likvidatorjev. Njegovo rodno Kanalsko dolino, ki so jo v preteklosti zaznamovale napetosti med slovensko in nemško govorečimi prebivalci, je okupirala Italija. Večina nemško govorečih prebivalcev je sprejela Hitlerjevo ponudbo in so se preselili v nemški Reich, ki se je v petih letih po njihovi preselitvi sesul v prah in pepel. Tisoči so pod komunizmom izgubili življenje, stotisoči so drugače trpeli.

K njej prihajajo z leve in desne

Evropska zgodovina zadnjih dveh stoletij je zaznamovana z nacionalizmi in brezbožnimi ideologijami: fašizem, nacizem in komunizem. Vsem je skupno izključevanje drugačnega. Krščansko sporočilo je ravno nasprotno. Tone Kralj ga je s čopičem zapisal v stene višarske cerkve, v podobi Marije, ki romarje sprejema pod svoj plašč. K njej prihajajo z leve in desne, z jadranske in črnomorske strani, iz Italije, Slovenije in Avstrije. Oči imajo uprte vanjo, ki žari v soncu, simbolu pravega spoznanja in življenja.

V luči Boga, ki je kot sonce, ugotovimo, da smo otroci istega Očeta in iste Matere. V veri drug drugega spoštujemo in se imamo radi – ne zato, ker smo si podobni in enako mislimo, ampak zato, ker imamo istega Očeta, ki ima rad vsakega posebej. V trenutku, ko izgubimo ta pogled vere, opazimo sence in razlike: drugačna kultura, drugačen jezik, drugačne navade. Te razlike nas začnejo motiti, prikrade se črv nezaupanja in strahu, porodi se zavist in začnemo iskati, komu bi naprtili krivdo za to ali ono. Še predno se dobro zavemo, izbruhneta spor in vojna.


Avtor komentarja je p. Peter Lah. Foto: Tatjana Splichal.

Vrnimo se k viru našega miru

Ko so videmski, ljubljanski in celovški škofje pred štiridesetimi leti začeli z romanji treh narodov, sta bila za prihod na Višarje potrebna potni list in potrpežljivo čakanje na meji. To, kar smo takrat verniki samo sanjali – združena in svobodna Evropa – je v dvajsetih letih postalo resničnost. Lepo je potovati brez ovir, brez astronomskih telefonskih tarif, in plačevati z istim denarjem! Šele ko so se spomladi meje spet zaprle, smo se zavedli, kako nekaj lepega je združena Evropa, in hkrati, kako krhka je. Zelo malo je potrebno, da se meje zaprejo. Ne samo tiste fizične, ampak tudi in predvsem meje v naših glavah in srcih. Te meje povzročijo, da na soseda spet gledamo s strahom, nevoščljivostjo ali nezaupanjem.

Ne dopustimo, da bi nas meje spet ločile. Vrnimo se k viru našega miru, sreče in varnosti, pod topli plašč nebeške Matere, kjer bomo v sočloveku prepoznali brata in ne tekmeca. »Ne vrag, le sosed bo mejak!« je zapisal Prešeren. Naj to ne bo samo naše hrepenenje, ampak tudi naša zaveza: z Božjo pomočjo bomo v sočloveku videli brata. Delali bomo za sožitje.

*Avtor komentarja je pater Peter Lah.