Tadej Strehovec. FOTO: Arhiv Družine.


Portugalski parlament je 29. januarja 2021 potrdil zakon o evtanaziji, njihov predsednik Marcelo Rebelo de Sousa pa se bo v treh tednih odločil, ali bo zakon podpisal oz. ga poslal v presojo na ustavno sodišče. V primeru, da ga predsednik ne bo podpisal, ga bo parlament potrdil z vnovičnim glasovanjem.

Z omenjenim zakonom bodo (morali) zdravniki na zahtevo pacienta oz. zakonitih zastopnikov predpisovati smrtonosna sredstva oz. omogočiti samomor s pomočjo tako, da bodo bolnikom predpisovali omenjena sredstva, ti pa jih bodo pod zdravniškim nadzorom sami zaužili.

Omenjeno odločitev poslancev vladajoče koalicije, ki je bila med drugim deležna javne podpore ekoloških gibanj, ki se zavzemajo za pravice živali do življenja, je kritizirala opozicija. Njihovi predstavniki so v razpravah poudarili nesmiselnost omenjenega zakona v času, ko se Portugalska sooča s pandemijo koronavirusa ter želi reševati življenja bolnikov, obenem pa k pomoči poziva druge evropske držav.

V okviru sprejemanja tega zakona pa so predstavniki domov za starejše poudarili, da takšen zakon predstavlja nespoštovanje starejših in bolnih ter da je ubijanje bolnikov v bolnišnicah in domovih etično vedno nesprejemljivo.

V času, ko se evropske države v času pandemije soočajo z umiranjem predvsem starejših in bolnih, se ideološki aktivisti evtanazije ukvarjajo z uresničitvijo svojega temeljnega cilja – izkoristiti obstoječe razmere za legalizacijo evtanazije.

Tako je Nizozemska oktobra lani razširila zakon o dekriminalizaciji evtanazije na otroke, mlajše od 12 let, Nova Zelandija pa je istega meseca legalizirala evtanazijo. Prav tako je konec preteklega leta avstrijsko ustavno sodišče naložilo vladi, da mora do konca tega leta sprejeti zakon o t. i. samomoru s pomočjo.

Ob vsem tem se je mogoče vprašati, komu je v interesu, da se legalizirajo evtanazijski zakonodajni projekti v času globalne pandemije, ko je zaradi koronavirusa po svetu umrlo že več kot 2,2 milijona ljudi?

Ob tem je še bolj nenavadno, da pri tem aktivno sodelujejo tudi samookolicani kristjani, ki v imenu navideznega sočutja do bolnikov uzakonjajo prakse iz nacistične Nemčije. V Katoliški cerkvi je zastrupljevanje bolnikov na zahtevo in sodelovanje pri samomorih hudo bolnih vedno etično nesprejemljivo in zavržno dejanje.

Papež Frančišek pravi, da pri evtanaziji ne gre za usmiljenje in pomoč, temveč za izločitev hudo bolnih in ostarelih iz družbe. Dejstvo je, da lahko države prek evtanazije nižajo izdatke za ostarele in bolne ter povečujejo dobičke zavarovalnic. To pa je v vsaki družbi, ki temelji na načelu svetosti življenja ter človekovih pravic, nesprejemljivo.

V Sloveniji se v zadnjih letih soočamo s stališči dela javnosti in medijev, da je treba v imenu spoštovanja človekovih pravic omogočiti dostojanstveno smrt bolnikov ter evtanazijo dekriminalizirati. Uporaba takšne terminologije je v samem bistvu sprevržena.

Tako v Deklaraciji človekovih pravic Združenih narodov kot v slovenski ustavi ni nikjer zapisana pravica do evtanazije, prav tako pa zastrupitev bolnika ni mogoče imenovati »dostojanstvena smrt«.

Država mora hudo bolnim in ostarelim ter njihovim svojcem zagotoviti celostno protibolečinsko paliativno oskrbo. Prav tako pa mora uslišati že več let trajajoče pozive zdravnikov ter paliativno (brezbolečinsko) oskrbo uvesti v vse bolnišnice, domove za starejše in jo omogočiti bolnikom, ki so v domači oskrbi.

Načelo ljubezni vedno govori, da je potrebno za bolne ljudi poskrbeti, ne pa jih zastrupiti.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (06/2021).

Preberite še:
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel