Pater Marko Ivan Rupnik. FOTO: Arhiv Družine.


Bolezen, oslabelost in umiranje. Statistike kažejo, da prejšnja leta ni bilo toliko mrtvih kot v času pandemije. Posledično se pojavi strah, ki sproži reakcije vseh vrst, in po teh se razodevajo naša srca.

Presenetljivo je, da se je prva ustvarjalnost kristjanov pojavila ravno ob grobovih. Ravno tam, kjer običajno obmolknemo, so kristjani izrekli radikalno novost. Mogočne predkrščanske kulture so na grobovih opevale herojska dejanja umrlih junakov, ali pa so uprizorile odlomke mitov, ki skušajo odpirati v vesoljnost usode posameznega človeka. Kristjani pa so prav na grobovih v simbolni govorici izpovedali vero kot sprejetje novega življenja.

Kristjani in smrt

Novo življenje se namreč uresničuje tako, da vključuje smrt v človekovo dokončno izpopolnitev v ljubezni. Kristus je vključil smrt kot izraz dokončne podarjenosti samega sebe iz ljubezni, po ljubezni in v ljubezni. Kristjani so svojo udeležbo pri Kristusovi daritvi izrazili v simbolni govorici. Izraz simbol (iz gr. syn-ballo) nam govori o neločljivi pripadnosti dveh delov, o edinosti dveh svetov.

S podobo lahko to izrazimo s primerom raztrganega dokumenta: zapis nekega dogovora, recimo dediščine, se raztrže na dva dela in ob uri dedovanja se preveri, če dva raztrgana dela res spadata skupaj.

Tako so kristjani na grobu pokazali, da je pokojni v veri živel tisto življenje, ki je del Kristusovega. Dar, ki ga je prejel, je živel tako, da zdaj lahko pokaže svojo dokončno in neločljivo edinost s Kristusom.

Med nami in Bogom je prostor našega razvoja

Na zunanjih stenah romanskih bazilik najdemo pogosto upodobljenega Sina, ki ga je Oče poslal, da poišče človeka in gre po njega v grob. Tam nas najde kot pastir izgubljeno ovco, si jo nadene na ramena in jo ponese v Očetovo naročje. Ljubezen se razodeva v podobi Boga, sklonjenega nad umrljivim človekom, ko ga mazili z večnostjo.

Bolezen, človekova grešnost, šibkost in smrt so bila področja posebne pozornosti v zgodnjem krščanstvu. Ta zraščenost s Kristusovo človeškostjo je kristjane naredila izredno občutljive do trpečih. Njihova radikalna usmerjenost v ehsatološko razsežnost vere in torej Cerkve, se pravi njihova zasidranost v vstalem Kristusu, v katerem se bo vsaka stvar pod vsakim vidikom dopolnila (prim. Ef 1,23), jih je naredila za duhovno izredno izostrene.

Verovali so, da je po krstu naš odnos do Boga Očeta izpolnjen s Svetim Duhom, ki nas ves čas vceplja v Kristusa in nas utrjuje v sinovstvu in hčerinstvu. Prav to je za duhovno življenje izredno občutljivo področje. Med nami in Bogom je dejansko prostor našega dopolnjevanja, rasti in razvoja. Ta prostor ni nikoli prazen, ker se prav v njem vrši duhovni boj.

Ne pozabimo, da se je greh pojavil v človeštvu prav po besedi “bosta postala kakor...” (1 Mz 3,5). Sv. Pavel opozori, da je ta navidezno prazen prostor lahko naseljen s skušnjavcem, ki vodi in deluje po ljudeh, ki se upirajo občestvu in sožitju (prim. Ef 2,2), uveljavljajo sebe, ker so neposlušni Svetemu Duhu, ki daje življenje kot ljubezen (prim. Rim 5,5).

Zato lahko postanemo neobčutljivi in nespoštljivi do razboljenih, trpečih, preizkušenih, do svojcev zavitih v žalovanje.

In vedeti je treba, da neposlušnost ljubezni ubije ustvarjalnost in človeka zabetonira v kratkovidnost zagledanosti v svojo lastno moč. Ampak prav zdaj se čuti potrebo po ustvarjalnosti. Tudi to je čas, v katerem Sveti Duh govori Cerkvi. “Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam” (Raz 2, 11).


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (3/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Pet planetov
- Komentar: Vsak je dobrodošel