Marko Ivan Rupnik. FOTO: Arhiv Družine.


Post kot obdobje bogoslužnega leta ima svoje korenine v katehumenatu. Kot pričujejo cerkveni očetje, na primer sv. Ambrozij, je bil glavni poudarek tega obdobja prikazati katehumenu novost življenja, ki ga prinese krst. Katehumen je bil vpeljan v svetopisemske like očakov, prerokov, apostolov in svetnikov. Tako je v njem rasla želja po sprejetju daru.

Obenem pa je bil poudarek na veliki preobrnitvi miselnosti. Ni šlo za učenje skrivnosti naše vere, kajti razumevanje vere predpostavlja prejetje Božjega življenja, sicer Boga ne moremo pravilno spoznati (prim. Jn 3,3).

Kaj je za novokrščenca najtežje? Doumeti, da ga ljubeča samopodaritev presadi v vstajenje. Po krstnem preporodu se iz starega življenja še naprej vrača prepričanje, da se moraš braniti. Da moraš poskrbeti zase in uveljaviti sebe; če se namreč ne braniš, če služiš drugim in se razdajaš, te bodo uničili, potrošili in na koncu zavrgli. To miselnost lahko premagamo samo v moči življenja, ki je dar Svetega Duha v Kristusu.

Bogoslužno leto ves čas poglablja našo identiteto, ki je Kristus

Zrelost duhovnega življenja je odvisna od stopnje našega poistovetenja s Kristusom. To poistovetenje pa je mogoče samo v ljubezni, ki jo podarja Sveti Duh, sicer je posnemanje in istovetenje s Kristusom lahko zgolj ošabna sprevrženost nekakšne religiozne ideologije, ki nas – kot modro pokaže Dostojevski – lahko kaj kmalu pripelje do bolezni.

Tako se nam post ponuja kot obdobje, ko se zavemo te naše velikonočne identitete. Post nas očiščuje miselnosti starega človeka, ki z najbolj modno miselnostjo sveta vdira v nas in najeda našo svobodo, ki je ukoreninjena v ljubezni, in nam s tem suši življenje kot ljubezen.

Niti zavemo se ne, kako hitro lahko mnoge stvari postanejo za nas pomembnejše kot ljubeče služenje. Zaslepljeni se prepričujemo, da tako pomagamo sebi, družbi in narodu, v bistvu pa tudi sami z lastno miselnostjo in z lastnim ravnanjem drsimo v grob, namesto da bi se spreminjali v Vstalega.

Temelj posta je izkušnja odrešenja

Tako je post pot očiščevanja od razvade čutnosti, ki se s starega umrlega človeka spet seli v nas. Človek ima na primer zelo rad klobase. V postu se torej klobasam v molitvi odpove, proseč Svetega Duha, da ga spomni na okus Očetove ljubezni, ki jo je doživel, ko ga je Gospod dosegel in potegnil iz umrljivosti starega človeka.

Temelj posta je torej izkušnja odrešenja, okus po Bogu, okus in vonj njegove ljubezni. Ko se štirideset dni odpovedujemo klobasam, nas to nekaj stane in boli, ampak s Svetim Duhom se v nas utrdi spomin, napolnjen z okusom Božje ljubezni.

Ko bomo na veliki petek zrli bolečino Gospoda, bodo naši čuti pripravljeni, da se ne bodo zgrozili in pohujšali, ampak prepoznali razodetje Očetove ljubezni. In ko bomo po veliki noč spet jedli klobase, se bo po zaslugi posta naš telesni okus povezal s svojim duhovnim dvojčkom, z okusom v Duhu.

In zgodilo se bo, kar pravi apostol: »Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). Vse to pa naj, tako kot v starih časih, spremljajo postne pridige in duhovno branje, ki ves čas namaka našo miselnost v izkušnjo Boga kot ljubečega Očeta.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (08/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel
- Komentar: Laškega enajsterca je bilo preveč
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov