Foto: Tatjana Splichal



Ni dvoma o tem, da smo v svetu in doma priča vedno večjemu razkoraku med ideali in dejstvi, med tem, kar naj bo, in tem, kar je. Zato ni čudno, da povsod v svetu naraščata nezadovoljstvo in nemir. Z drugimi besedami – živimo v zmedenem in protislovnem svetu, glavni vzrok za to pa je poglabljanje duhovne krize. Mnogi razumniki jo imajo za mater drugih kriz: socialne, gospodarske, ekološke, etične in še katere.

In izhod?

Slovenski filozof France Weber je že pred mnogimi desetletji opisal štiri tipe ponesrečenih iskalcev boljšega sveta:

- Prvi – sanjači hodijo mimo dejanskega življenja in živijo le v svojih mislih, ki pa z dejanskim svetom malo ali nič ne soglašajo.

- Drugi se obupno ozirajo nazaj in menijo, da je slepo sprejemanje starih, minulih vzorcev edina prava pot za ozdravitev sedanjosti.

- Tretji se sploh ne sprašujejo o ciljih človekovega življenja, pač pa živijo, kakor nanese, iz dneva v dan.

- Četrti, zagovorniki revolucionarnega radikalizma, poskušajo svoje misli o pravi prihodnosti človeka in družbe za vsako ceno in na mah uresničiti. Po njihovem je gniloba modernega sveta že tolikšna, da je potrebno zrušiti vso stavbo, da požene nova rast. Žal pozabljajo, da mora začeti tisti, ki želi spremeniti na bolje druge ljudi ali kar celo družbo, spreminjati na bolje najprej sebe. Tistemu, ki tega ne zmore ali ni voljan storiti, ne kaže zaupati.


Avtor komentarja je klinčni psiholog, psihoterapevt in publicist dr. Hubert Požarnik. Foto: arhiv Družine


Mnogi naši državljani iščejo zadnje dni razlago za izbruh ogorčenja nekaterih posameznikov ali skupin nad politiki, osumljenimi osebnega okoriščanja pri nabavi zaščitnih sredstev, ter sprejemanja varnostnih protivirusnih ukrepov, s katerimi da se zavestno krši ustavne pravice državljanov.

Odgovor ni preprost in enoznačen. Med protestniki najdemo namreč ljudi vseh vrst in s tem pisano paleto motivov, ki jih ženejo. Tako imajo na primer nekateri med njimi pred očmi prvenstveno svoje osebne in strankarske interese, spet drugi imajo svojo prisotnost na protestih za znak in dokaz svojega moralnega prestiža in tega, da sodijo v avantgardo družbe. Tretji vidijo v protestih priložnost za sproščanje svoje agresije in še bi lahko našteval. Za daleč največji odstotek protestnikov pa smemo mirno reči, da sploh ne ve, zakaj in proti čemu pravzaprav protestira. Zato njihovo protestno zbiranje spominja na happening – vznemirljiv dogodek, ki udeležencem zgolj popestri vsakdanjik.

Žal se udeleženci ne zavedajo, da »zabava« ni zastonj. Strokovnjaki, ki proučujejo psihologijo množic, vedo povedati, da se v množici poveča nekritičnost mišljenja posameznikov na račun preplavljenosti s čustvi. Zato njihovo odzivanje v resnici ni koristno.

Ugleden slovenski pedagog Stanko Gogala je nam, Slovencem, svojčas močno priporočal večjo mero medsebojne strpnosti, torej sposobnosti vživljanja drug v drugega, iskanja drug v drugem stvari, ki nas povezujejo, ne pa samo to, kar nas razdvaja, poslušanja drug drugega in priznavanja drugim, kar je priznanja vredno. Z drugimi besedami: najmanj, kar Slovenci potrebujemo, je razdeljenost v nasprotne tabore, medsebojno nezaupanje in razhajanje ter pomanjkanje zdravega čuta za avtoriteto razuma.

*Avtor komentarja je klinčni psiholog, psihoterapevt in publicist dr. Hubert Požarnik.*