Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal. 


V tem velikonočnem času se je življenje izteklo dvema starima možema, Hansu Küngu in princu Filipu. Človeka seveda odhod koga v najboljših letih veliko bolj pretrese.

Ampak vsaj sam se šele takrat, ko odide kdo, ki je bil desetletja samoumeven medijski obraz, zavem, da je to zemeljsko življenje res minljivo in v vsakem primeru kratko. Čeprav je trajalo skoraj stoletje.

Za švicarskega teologa Hansa Künga sem pri tem kot za velikega cerkvenega upornika slišal že zgodaj. Zato moj prvi trk z njegovo mislijo ni bil veliko presenečenje. V prvem letniku študija, ko sem bil morda najbolj prepričan v resničnost in nespremenljivost svojih predstav o Bogu, svetu in Cerkvi, sem moral prebrati njegovo razširjeno razlago veroizpovedi z naslovom Credo.

Glede na to, da sem v svoji tedanji samozaverovanosti težko pogoltnil že marsikatero misel iz Uvoda v krščanstvo Josepha Ratzingerja, je bilo prebijanje skozi strani Küngove knjige prava muka. Jezilo me je Švicarjevo vztrajno zaganjanje v prazen grob, recimo. Motilo me je tudi njegovo osnovno izhodišče.

Vsaj meni se je zdelo, da namenoma mobilizira najradikalnejšo naravoslovno hipotezo, o kateri soglasja ni niti med znanstveniki, samo da bi postavil pod vprašaj kakšno versko resnico. In predvsem pokazal, da je sicer dober kristjan, vendar nima nič opraviti z reakcionarno, zaostalo, v nesmiselnih ritualih izgubljeno Cerkvijo iz bližnje preteklosti.

Celo veliko let kasneje me je pogrela Küngova neocvetličena trditev, da si Jezus ne bi mogel predstavljati slovesne maše v baziliki sv. Petra, ki sem jo imel in jo še imam tako rad.

Zaradi vsega tega je pokojni Küng v mojih očeh za dolgo časa postal prototip ostarelega revolucionarja. Predstavljam si, da je dogajanje v Cerkvi in na svetu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja dojemal kot veliko revolucijo, ki bo vse postavila na glavo.

To se na koncu ni zgodilo, on pa je podobno kot številni njegovi kolegi še vedno sanjal o revoluciji in obtičal v letih svoje mladosti, ki jo je po pomoti zamenjal z mladostjo nasploh.

Priznam, nanj sem pomislil vedno, kadar sem v Nemčiji sedel v praznih cerkvah, denimo v Freiburgu ali Hildesheimu, ki jih je opustošil in izpraznil prav revolucionarni žar. Bliže mi je bil Küngov sodelavec in vsaj v začetku somišljenik Ratzinger, ki je drugače kot Švicar dojel uničevalno silo cerkvene revolucije in se od nje odmaknil.

Seveda pa je na moje razumevanje zelo vplivalo dejstvo, da živim v deželi, ki so jo do nedavnega z železno pestjo obvladovali postarani revolucionarji neke druge, neprimerno bolj krvave revolucije.

Leta 2012 sem imel potem v Mariboru čast doživeti Hansa Künga. Najbrž osnovne predstave o njem nisem spremenil. Toda nagovorila me je preprosta gotovost in neka še vedno mladostna zaverovanost vase, s katerima je govoril.

Zato bolje razumem neposredno, nalezljivo očaranost, s katero o njem in njegovem projektu svetovnega etosa ob vsakem najinem srečanju govori neki moj prijatelj.

Če nič drugega, mi je v tistem poletnem večeru postalo jasno, da je švicarski teolog v svojo revolucijo zares verjel. In v tem je, čeprav sam verjamem v drugačne revolucije, nekaj simpatičnega.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha