Družina, ki ravnokar vstopa v leto praznovanja svoje sedemdesetletnice, je morda bolj kot kateri koli drugi medij v sedanji slovenski medijski pokrajini na lastni koži njenih urednikov in novinarjev desetletja doživljala to, kar si resnično zasluži besedo napad brez navednic. FOTO: Bogomir Štefanič



Če kdaj, je zdaj čas, ko v naših logih po dolgem in počez odmeva o »napadih« na medijsko svobodo in neodvisnost, na urednike in novinarje, kar naj bi jih vodilo v samocenzurno ravnanje, zaskrbljenost za lastno varnost in še kaj. Večinski del medijskega prostora že mesece v tej smeri povzdiguje glas, kot da se bliža konec (njihovega?) sveta.

Res je, razmere so zaradi epidemije in stopnjujoče se družbene polarizacije zaostrene na številnih področjih in medijsko iz tega dogajanja pač ni izvzeto. Pa vendar … Če za današnje razmere politične, medmedijske, družbeno­omrežne in še kakšne do skrajnosti prignane kritičnosti, tudi vulgarnosti, pritlehnosti in grožnje, uporabljamo besedo napad, kakšno bi torej morali uporabiti za vse tisto, kar se je v preteklosti dogajalo s tednikom, ki ga držite v rokah?

 Družina, ki ravnokar vstopa v leto praznovanja svoje sedemdesetletnice (prva številka je izšla 7. maja 1952), je morda bolj kot kateri koli drugi medij v sedanji slovenski medijski pokrajini na lastni koži njenih urednikov in novinarjev desetletja doživljala to, kar si resnično zasluži besedo napad brez navednic. Pa nimamo v mislih le znane zaplembe 4. številke Družine leta 1975, temveč tudi omejevanje naklade zaradi »pomanjkanja« papirja, stalno spremljanje oblasti, ki ga ni izvajala le benigna verska komisija, temveč tudi skrajno maligna tajna politična policija (s kakšnim krtom v uredništvu?); tu so še sodna zasliševanja, preiskave in obsodbe, ki so lomile uredniško avtonomijo in silile v samocenzurno vsebinsko omejevanje na ozko verske tematike. Nekateri v ta okvir umeščajo tudi nikoli do konca razjasnjeno smrt Družininega urednika Frančka Križnika v prometni nesreči v Nemčiji leta 1980. In še bi lahko naštevali napade in pritiske, ki so se iz nedemokratičnih pretihotapili tudi v demokratične čase (spomnimo samo, kako se je »prvi« predsednik države prek nacionalnega radia vpletal v uredniško politiko Družine, kako je eden izmed sedanjih nadzornikov STA čivkal o tem, kako bi jo bilo treba ukiniti …).

Ali je bila Družina v teh zgodbah deležna stanovske kolegialnosti? Anekdota pravi, da je urednik dr. Drago Klemenčič v 70. letih zaprosil za članstvo v Društvu novinarjev Slovenije, a so mu od tam sporočili, da ne more postati član zaradi tega, ker pač dela pri verskem tisku. Ko torej danes beremo dramatična poročila istega društva o »spremljanju napadov na novinarje«, si ne moremo kaj, da ne bi s kančkom cinizma (a brez sence privoščljivosti) ugotovili, da zdaj njihovi člani doživljajo nekaj, kar je bilo nekaterim nečlanom že dolgo prej dobro znano in k čemur je ne tako davno nazaj društvo sámo precej prispevalo, pa nikoli opravilo celovite samokritične refleksije družbenopolitičnega masla na lastni glavi.


Bogomir Štefanič je urednik Slovenskega časa. FOTO: Tatjana Splichal



A še enkrat: razmere sploh niso primerljive! Družino so v resnici skušali potisniti na rob in tudi čezenj, pred čemer so jo obvarovali uredniško-novinarska trma in trdna vera v Božjo pomoč, mednarodna uveljavljenost in podpora, lastniška preglednost in zaupanje, zlasti pa naročniška zvestoba; širok bralski krog je prav skozi naročanje Družine vztrajal pri opozicijski drži, skozi katero se je ohranila nujno potrebna kritična masa, brez katere se v drugi polovici 80. let ne bi zgodila demokratizacija. Z njo bi morala priti tudi pluralizacija …

Sedanje uredniško in novinarsko pritoževanje nad »napadi« pa je drugačne narave. Ravno dolgotrajna nepluralnost in neuravnoteženost medijskega prostora je v splošnem trendu družbenih zaostrovanj privedla do izrazito povišanih razpravnih decibelov, ti povišani toni prestopajo ozke bregove istomišljenikov in z družbenih omrežij pljuskajo v širši javni prostor. In spirala napetosti se zavrti.

Izvirni greh za sedanji položaj, v katerem se nekateri novinarji in uredniki upravičeno, večina drugih pa izrazito pretirano čutijo ogrožene, zatorej tiči v dejstvu, da medijski prostor zaradi podedovanih monopolov ter tudi zaradi prevladujoče progresistične prevzetnosti in pristranosti ni v zadostni meri omogočal svobodne razprave in s tem tudi svobodnega oblikovanja državljanske politične volje. To pokrovko je zdaj odneslo. In tako smo priče zanimivemu prizoru: privilegirani igralci na slovenskem medijskem igrišču, potem ko so sami zelo dolgo igrali zelo grobo, se že zgolj ob dotiku, kaj šele nekoliko ostrejši igri nasprotnikov mečejo na tla in od sodnikov (npr. od kakšne »sekularistke leta« v Evropskem parlamentu ali ignorantskih tujih medijev) terjajo, naj oponentom podelijo rdeč karton in jih izključijo iz javne razprave. Ali ni tudi to napad?!

»Samo brez panike, prosim(o)!« lahko v takih razmerah po švejkovsko iz skoraj 70-letne Družinine izkušnje (priznamo: pokroviteljsko) svetujemo celotni slovenski medijski srenji.
_ _ _

*Komentar je uvodnik v Slovenskem času (133/maj 2021), ki ga lahko prelistate TUKAJ.*