Ožbej Peterle. FOTO: Osebni arhiv. 


Kadar se dobim na kavici s filozofom, zamaskiranim v pisatelja, gospodom Zorkom Simčičem, sem praviloma bolj tiho in si zapisujem misli, ki padejo z modrečeve mize. Simčič je zaradi svojih življenjskih izkušenj, razgledanosti, intelekta, ustvarjenega knjižnega opusa, človečnosti in vloge opazovalca preprosto avtoriteta. Dandanes so avtoritete ogrožena vrsta, ki hitro izumira iz vsakdanjega življenja.

O pomenu avtoritete se zanimivo sprašuje Erich Fromm v knjigi: Imeti ali biti, kjer ugotavlja temeljno razliko med »imeti avtoriteto« in »biti avtoriteta«. V današnjem svetu je veliko družbenih položajev, ki posameznikom sicer podeljujejo avtoriteto. To so lahko profesorji, politiki, sodniki, športniki, novinarji, starši itd., kar pa še ne pomeni, da dotični posamezniki tudi »so avtoriteta«.

Kot ugotavlja Fromm, biti avtoriteta ne temelji samo na posameznikovi sposobnosti za opravljanje določenih družbenih nalog, temveč tudi na osebnostni ravni, ki se odlikuje po razvitosti in poštenosti.

Torej posamezniki, ki tisto, kar govorijo in delajo, tudi vsakodnevno izžarevajo. Kar govorijo, preprosto so. In s tem dajejo zgled drugim ljudem. Takšne avtoritete so praviloma deležne tudi splošnega spoštovanja.

Časi avtoritetam niso naklonjeni. V antropocentričnem postfoucaultovskem svetu, v katerem je vsak del družbe prežet s konceptom moči in permanentnim bojem proti dominanci, je hierarhija nekaj povsem nezaželenega.

Egalitarnost izhodišč se počasi prevrača v egalitarnost končnih rezultatov. In ko v to mineštro dodamo še ščepec sodobnih družbenih omrežij in z vsesplošno vulgarnostjo prežeto internetno komunikacijo, lahko razumemo, zakaj.

Nedavni pogovor s Simčičem je nanesel na raven izobrazbe in razgledanosti trenutne slovenske politične garniture. Zanimivo se mi je zdelo, da je Simčič prosil Justina Stanovnika in Bernarda Nežmaha, naj mu napišeta seznam knjig, ki bi jih moral vsak aktualni politik, preden se loti resne politike, nujno prebrati.

Seznamov nisem nikoli videl, a si predstavljam, da se tam znajdejo kak Platon in Aristotel, pa Machiavelli in Hobbs, pa Pieper in Maritain, pa Komar in Kremžar … Izobrazba seveda ni vse, je pa zelo pomembna. Vprašanje, ki se poraja, je samoumevno: Kaj se da narediti, da bi tisti, ki »imajo avtoriteto«, dejansko tudi »bili avtoritete«?


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (19/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo