Barbara Kastelec. FOTO: Tatjana Splichal.


Neskončne kompleksnosti sveta, ki z vsakim dnem dobiva še dodaten razmah, ne moremo zapopasti, pa če bi bili še taki genialci. Po nekaterih virih je bil nemški jezuit Athanasius Kircher (1601–1680) zadnji renesančni človek, ki je vedel vse; se spoznal na matematiko, fiziko, medicino, umetnost, delovanje vulkanov, tehnologijo, orientalske jezike itd.

Veliki umi se seveda še rojevajo, a enciklopedične celote ni več mogoče zaobjeti. Velika večina pa nas je tako ali tako opremljena za vsakdanji, neizstopajoč način življenja. Najpametnejši in povprečni – tudi oboji skupaj ne vemo vsega.
Ugotovitev, da smo sposobni le omejenega dojemanja stvarnosti, nas še ne odvezuje odgovornosti, da se odzivamo na stvari, ki se nas tičejo. Če sami nočemo videti problema, nas bodo nanj opozorili drugi.

»Intelektualec je nekdo, ki se vmešava v tisto, kar ga ne zadeva,« pravi francoski filozof Jean-Paul Sartre. »Treba je priznati problem, čimprej ko se pojavi,« je še bolj specifičen Jordan B. Peterson v knjigi 12 pravil za življenje, katere nadaljevanje napeto pričakujemo to pomlad.

Mižanje v slogu »ne opazi, ne odzovi se, ne spreminjaj, ne razpravljaj, ne razmišljaj, ne delaj za mir, ne prevzemi odgovornosti« nas bo, tako pravi, odpeljalo v vrtinec kaosa. To, s čimer se ne želimo srečati, pridobiva moč in potrka na vrata, ko smo najšibkejši.

Svet, v katerem se da živeti

Kanadski filozof verjame v veliko moč besed: »Pogumne in resnicoljubne besede bodo naredile vašo resničnost pristno … Iskreno in resnicoljubno govorjenje in natančen jezik pa bodo zmanjševali kaos in priklicali svet, v katerem se da živeti.«

S tem tudi enolično ponavljanje, da je umazane nogavice treba odložiti v košaro s perilom, da je nekdo na vrsti za posodo, sprehajanje psa in pripravo mize, da je domačo nalogo treba dokončati pred večerjo in iti spat ob uri, dobi svoj smisel.

Družinski kaos

Naše sobivanje pod isto streho ne more biti odvisno od odmerkov dobre volje, reda se ne da vzdrževati na horuk. Tako pridobimo tisti dragoceni čas, ko vsak raziskuje to, kar ga zanima, ne da bi za hrbtom nanj prežale nakopičene dolžnosti in brez strahu, da bo sredi zatišja eksplodirala mama.

Kakor se odlašanje sprevrže v družinski kaos, tako izogibanje nerešenim vprašanjem eskalira v družbi. Če slovenski mediji in njihovi upravljavci iz ozadja od takrat, ko je Slovenija nazadnje predsedovala EU, niso zmogli odpreti ključnih družbenih vprašanj tranzicije in so kot glavni problem uspeli identificirati le avtoritarnost opozicije oz. sedaj vlade, je logično, da so se nakopičeni problemi v času korona krize pokazali kot neobvladljiv zamolčani kaos.

Konstrukt o zatiranju medijske svobode v Sloveniji, ki se te dni razgrinja pred očmi mednarodne javnosti, je uprizarjanje déjŕ vuja, ki ne vodi v razrešitev domačega konflikta.

Peterson svojim bralcem kot prvi korak predlaga priznanje obeh strani, da problem obstaja. Za razrešitev pa so potrebna pogajanja. Enostransko in brez pogajanj napredka v obliki bolj spravljivih tonov ni na vidiku. Ne doma ne v družbi.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (10/2021).

Preberite še:
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe