Moj oče Bogomir je bil večino službenih let v času socialistične države občinski uradnik, veterinarski inšpektor; družaben, vesel Belokranjec, ki si je z mojo mamo Marijo, doma iz Starega trga ob Kolpi, dom ustvaril v Kočevju. Bil je mož številnih talentov, tudi javnega nastopanja in bodrečega iskanja najboljšega v svojih sogovornikih. A ker ni bil »prave barve«, je ta in še kakšen drug talent ostajal prisilno zakopan. Dokler …

Sprva tiho, potem vedno močnejše demokratizacijsko brbotanje je zajelo tudi kočevski »Mačkov peskovnik«. Ob podpori tedanjega župnika Božidarja Metelka so se izobraženci, ki so se prepoznavali v katoliškem obnebju, opogumljali, debatirali, izobraževali … In ko je napočila zora demokracije, je marsikdo, tudi moj oče, vstopil v javni prostor, sledil nasvetu slovenskih škofov za aktivno udeležbo v politični areni, daroval svoj čas, talente, denar in še marsikaj drugega za to, da bi bila Slovenija drugačna: vključujoče pluralna in dobronamerna do vsake iskrene, tudi krščansko navdihnjene pobude za skupno dobro.

Ko sem ga kot svojeglav mladec (verjemite: zelo kritično!) opazoval, v njegovem ravnanju nisem videl nobene preračunljivosti ali »klerikalistične« vneme, nobenega iskanja privilegijev ali »revanšizma« … Edino vodilo je bila ljubezen do domovine, ki si je obetala nadeti državniško obleko. Za to domovino je ob podpori svoje žene naredil, kar je le mogel, ob tem doživel marsikaj lepega, pa tudi marsikaj razočarajočega. A dolžnosti se ni izmaknil.

Takih bogomirjev in marij, ki so z Božjo pomočjo Sloveniji želeli mir in dobro, je bilo ogromno. Zaradi njihove krščanske oporečniške zvestobe je lahko na prvih demokratičnih volitvah aprila 1990 zmagal Demos. In vse drugo je zgodovina …