Branko Cestnik. FOTO: Tatjana Splichal.


Belgijski učenjak Julien Ries (1920–2013), ki ga štejemo za enega največjih strokovnjakov našega časa za zgodovino religij in versko simboliko, v svojih delih podaja za povprečnega bralca včasih kar osupljive podatke o starodavnih religijah. Ko v knjigi Sveto v verski zgodovini človeštva opisuje vlogo velikega flamina (vrsta duhovnika) pri nastajanju rimske države, se pravi okrog l. 700 pr. Kr., med drugim zvemo, da veliki flamin ni smel videti rimskih vojakov, ki so šli na bojni pohod. Zakaj? Ker so predstavljali nasilje.

Uporaba nasilja zoper sosede je bila namreč že pri prvih Rimljanih razumljena kot neuspeh pogovora, pogajanj; še več, uporaba vojske je bila razumljena kot nekakšen državno-verski zdrs (v antiki država in religija nista bili ločeni); kot nekaj, kar sicer aktivira boga vojne, ni pa po volji najvišjih bogov.

Rimska država je v svojih treh oblikah (kraljestvo, republika, cesarstvo) na Zahodu trajala dobrih 1200 let. Ker je bila nasilna? Ne. Pač pa ker je znala nadzirati nasilje oz. ker je nekje globoko v svojem duhovno-moralnem ustroju nasilje razumevala kot stranpot.

V prejšnjem stoletju smo doživeli dvoje: najprej sakralizirano državno nasilje, nato triumf nenasilne družbe. Komunistične, fašistične in nacistične države so razumele nasilje kot nujno pot za samouresničitev. Rojstvo »novega človeka« so videle pogojeno s smrtjo »starega človeka«, s tem da je ta smrt morala biti demonsko konkretna, ne zgolj simbolna.

Zlasti v nacizmu opazimo nekakšen kult nasilja: npr. nočne liturgije z baklami, vzgoja dečkov v bojevnike, mračna esesovska »duhovnost«, simbol mrtvaške glave. S padcem berlinskega zidu in končnim porazom velikih totalitarnih sistemov lahko rečemo, da se Evropa vrne k svojim nenasilnim izvirom, ki so tako bibličnega kot rimsko-grškega porekla.

V ospredju je spet umetnost pogovora in pogajanja, vseevropske institucije so vodilne v tej umetnosti, državna uporaba sile je postavljena pod strog nadzor. Če povemo po starorimsko: veliki flamin (beri: duhovno jedro civilizacije) spet ne sme gledati (beri: blagoslavljati) oboroženih vojakov.

Kljub tem dosežkom v zadnjih letih na zemljevidu zahodne civilizacije znova opažamo porast ideološke, verske in politične radikalizacije. Značilno za radikaliziran um je, da ne mara za dialog, temveč išče konfliktnost, saj se tak um zmore in zna izraziti le v gabaritih konflikta. Privlačnost nasilja s tem narašča, laž in manipulacija, ki sta nekakšen »uvodni in spremljevalni program« k nasilju, dobivata domovinsko pravico.

Medtem ko desne, leve, ideološke in verske radikalce privlači nasilje, mora biti sporočilo vseh, ki s Prešernom »dobro v srcu mislimo«, odločno in jasno: nasilje je stranpot, nasilje je zlo, nasilje je propad. Kakršnakoli nejasnost in neodločnost na tem področju pomagata privlačnosti nasilja.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (50/2020).