Matej Kovač je kolumnist naše rubrike Na prepihu. FOTO: Tatjana Splichal. 


Prvega maja bo minilo sedemnajst let, odkar se je Slovenija pridružila Evropski uniji. Da bomo postali člani ob prvi širitvi na vzhod, je bilo jasno že konec leta 2002, ko smo zaključili pogajanja o vstopu.

In od takrat dalje politika nima več referenčne točke, ob kateri bi utemeljevala svoje ukrepe. In prav je tako. Suverena država ne potrebuje tujih navodil, kako naj ravna v svoje dobro, niti ne potrebuje arbitra pri povsem običajnih notranjepolitičnih konfliktih.

V teh dneh je marsikdo razočaran nad Evropsko unijo. A razočaranje je lahko le plod previsokih in nerealnih pričakovanj, kaj takšna gospodarsko in interesno tesno povezana zveza nacionalnih držav lahko doseže.

Kritike glede birokratske neučinkovitosti in minorne politične teže EU na globalni diplomatski sceni so starejše od slovenskega članstva v uniji. Sedaj je ves svet digitalna globalna vas in se šibkost unije, ki si je naložila (pre)številne pristojnosti, zgolj bolj opazi.

Relativna neuspešnost EU pri zagotovitvi ustreznih količin cepiva proti covidu-19 v primerjavi z ZDA, Veliko Britanijo ali Kitajsko je pokazatelj te šibkosti.

A če smo realisti, bi v primeru, da bi vsaka članica samostojno kupovala cepivo, bile na boljšem le tiste članice, ki imajo na svojem ozemlju večje proizvodne enote najboljših cepiv, in tiste, ki bi imele manj stroge pogoje o varnosti cepiv.

Nedavni »protokolarni spodrsljaj«, ko za predsednico Evropske komisije von der Leyen ni bilo sedeža ob predsedniku Evropskega sveta Michelu in turškem predsedniku Erdoganu, bi v kakšnih drugih časih ostal neopažen, tako pa je še navzven pokazal na nebogljenost najbogatejše in največje nadnacionalne organizacije.

Ob zatonu jugoslovanskega komunizma so slovenski komunisti v domačih medijih ustvarjali vtis, da branijo Slovenijo pred beograjskimi jastrebi, čeprav za tako obrambo ni bilo niti potrebe niti zanjo niso bili zaprošeni.

Sedaj imamo obrnjeno sliko: opozicija ustvarja vtis, da branijo Evropo pred Janezom Janšo, čeprav očitno Evropa take pomoči ne potrebuje in je vse skupaj le teater za domači politični oder.

Evropa ni prav nič vznemirjena zaradi prihajajočega predsedovanja Slovenije Svetu EU, čeprav bi nas radi v to prepričali z redkimi izvoženimi in znova uvoženimi zapisi iz nekaterih evropskih medijev.

Tudi blatenje sedanje slovenske vlade v tujini Sloveniji ne škoduje in je nizka cena za brezkoristne visoke uvrstitve na lestvicah najbolj priljubljenih slovenskih politikov. Slovenija bo predsedovala EU, ker je pač na vrsti.

Če bi ji uspelo vsaj za malenkost popraviti videz neučinkovitosti in dezorganiziranosti EU, bo po koncu predsedovanja lahko marsikdo rekel, da se ji je iz najstnice, ki niha med histerijo in sramežljivostjo, uspelo preleviti v mladenko z obetavno prihodnostjo na stari celini.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (16/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha