Barbara Kastelec. FOTO: Tatjana Splichal.


Nikoli ne bi mislila, da bom otroku kdaj izpulila knjigo iz rok, a se je zgodilo prav to. Hči, ki jo najbolj mikajo elektronske naprave, je končno segla po knjigi in jo na dušek prebrala. Z enim očesom sem poškilila, pa hkrati zamižala ob vampirskem naslovu in si rekla: »da le bere«. Ko sem ugotovila, da gre za serijo, sem knjigo vseeno vzela v roke.

Mojstrska veščina pisanja, razburljivi dialogi, fantazijska doživetja, prvoosebno pisanje – vse, kar lahko prepriča desetletnico, da bere kot vkopana. A že pri drugem poglavju naletim na prizore omamljanja s krvjo in zapeljevanje. Zazvonijo mi alarmni zvonci, začnejo se pogajanja z jokom, intenzivno iščemo alternativno knjigo, sama pa se počutim kot inkvizitorka.

Starši, ki si prizadevamo otroke vzgajati po krščanskih vrednotah, smo ves čas na tankem ledu: naša merila že tako odstopajo od sveta, potrebna je tankočutnost pri presojanju in vztrajnost pri pojasnjevanju naših pogledov.

Navsezadnje ne bi želeli vzgojiti zavrtežev, hoji vštric s seksualizirano popkulturo pa se tako ni mogoče izogniti. Zavedamo se, da prepovedi lahko prinesejo prav nasproten učinek. Kljub vsemu so vsebine, ki jih s starševsko avtoriteto smemo zavrniti.

Tu nastopi vloga umetnosti. Na družinskem »indeksu prepovedanih vsebin« pri nas nista ne golota ne spolnost, če imata umetniško vrednost in ne izkrivljata resničnosti odnosa med moškim in žensko.

Nismo pa prepustni za šund, omamljanje, ko je teptano človekovo dostojanstvo. Žgečkljivi dražljaji, scenaristični seks, ki je v zgodbi samo za dvig gledanosti. Spolnost za enkratno uporabo, na klik, je del kulture odmetavanja. Kot na primer dekleta v spodnjicah na zelo branem novičarskem portalu.

Čeprav med novicami nimajo kaj iskati, so za nekoga, ki svojo notranjost gradi na dražljajih, posredovanih od zunaj, dodaten motiv za obisk tega in podobnih portalov. Uredniki pa štejejo klike in oglaševalci tudi.

Nič nam ne jamči, da bo naše prizadevanje upoštevano v življenju naših otrok, ko bodo sami odločali o sebi. Poleg tega spolnost ni edino področje, kjer lahko izgubimo izvirno nedolžnost.

Ko stopimo iz sveta pravljic v resnični svet, se srečamo »s sebičnostjo, nerazumevanjem, napadalnostjo in prevarami. Poskušamo se sicer braniti in ohraniti svojo nedolžnost, vendar trpimo zaradi krivic, nasilja, plehkosti in pomanjkanja ljubezni,« pravi avtor knjige Alejandro G. Roemmers v čudoviti knjigi Vrnitev Mladega princa, ki je prav poklon nedolžnosti srca.

Ne preostane nam drugega, kot da razvijemo lastno imunost na vsiljene dražljaje in druge poskuse podreditve naše svobode, ki jih srečujemo na vsakem koraku. Vsakič, ko zavrnemo sodelovanje s ponujeno vabo, pridobimo odpornost – pred opolzkostjo, prikimavanjem, obrekovanjem, poskusi manipulacije.

Če hočemo ohraniti svojo smer, svojo izvirnost, je to ključno. Svečnica blagruje »čiste v srcu«, odvračanje pogleda od pritlehnega pa nagrajuje z neprekosljivim darom, »kajti Boga bodo gledali«.


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (05/2021).

Preberite še:
- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?
- Komentar: Vsak je dobrodošel