FOTO: Iraq News/arhiv Družine.


Ko je Islamska država leta 2014 zavzela Mosul, je najprej želela porušiti slavno mošejo Al Nuri z minaretom Al Hadba (»grba«, ime si je prislužil, ker je bil nagnjen z osi, kot stolp v Pisi), a po poročilih so prebivalci okoli nje oblikovali človeško verigo.

Islamski skrajneži so nato spremenili taktiko: da bi si povečali legitimnost, je v tej mošeji njihov vodja Al Bagdadi razglasil novi »kalifat«, od tu so kasneje razglasili izgon vseh kristjanov iz mesta.

Skoraj natančno čez tri leta pa so med begom, ko je bil poraz neizbežen, uresničili svoj prvotni namen.

Mošeja iz 12. stoletja je delila usodo nekaterih »nepravih« muslimanskih svetišč (kot je na primer grob preroka Jone) in vseh cerkva v mestu ter se znašla v ruševinah.

Manj kot štiri leta kasneje pa je v enem od najbolj nenavadnih preobratov zgodovine med ruševinami cerkva v Mosulu za vse žrtve vojne in nasilja molil papež. Od kalifata vsesplošnega sovraštva do papeža vesoljnega bratstva.

Čeprav je preobrat bil res hiter, pa so ti kraji vajeni zgodovinskih pretresov. Preden je postal drugo največje mesto v Iraku, je Mosul veljal za biser otomanskega imperija in še danes Turki z nostalgijo (ali z neootomanskimi sanjami) gledajo proti njemu. Še prej so ga osvojili Mongoli, Saladin, Seldžuki …

Ves ta čas pa so tu vztrajali kristjani, ki so še dolgo po muslimanskem zavzetju predstavljali večino prebivalstva v okolici. Mesto je imelo tudi močno judovsko skupnost, v okolici pa so prebivale številne druge verske skupnosti, kot so jezidi.

Na pisano zgodovino mesta spominjata dva uničena spomenika, ki se ju je v svoji molitvi sredi Mosula spomnil papež: že omenjeni minaret Al Hadba in zvonik z uro cerkve Al Sa'a, ki sta stala le nekaj sto metrov narazen.

Unesco v okviru projekta »Oživljeni duh Mosula« načrtuje obnovo obeh, skupaj z drugimi spomeniki in hišami v starem jedru, pod pokroviteljstvom Združenih arabskih emiratov in Evropske unije.

Paolo Fontani, predstavnik Unesca v Iraku, je prepričan, da pri tem ne gre le za golo rekonstrukcijo, ampak za »tihi dialog verskih stavb, zvonika, ki je z zvonjenjem na petnajst minut dajal ritem vsemu Mosulu, in ikoničnega minareta, ki je vsem dajal orientacijsko točko v prostoru … dialog mesta, ki je vedno poznalo večkulturnost v jedru svojega bivanja.«

Dialog stavb je morda laže obnoviti kot dialog med ljudmi, a tudi ta je nujen za »orientacijo« v času in prostoru. Izbris zgodovine ali celotnega naroda, skupnosti siromaši kulturo in razkraja mrežo pomenov.

Zato vsak projekt »čistega« začetka, kot je bil novi »kalifat«, vodi v nasilje in končno v propad. Ljudje potrebujemo znamenja, ki nam odmerjajo čas in prostor. Brez njih lahko le slepo divjamo ali se skrivamo v strahu.

Seveda pa naša znamenja niso večna, kot lahko vidimo v ruševinah starodavne asirske prestolnice Ninive, ki ležijo na drugi strani reke Tigris od starega središča Mosula in pričajo o minljivosti človeških imperijev.

Ko se je prerok Jona skrival pred svojim preroškim poslanstvom v Ninivah, se je najbolj bal, da bi uspel. Ni zares verjel, da si grešni prebivalci tega mesta zaslužijo usmiljenje. Ko je videl, da so se pokesali, se je ujezil.

Gotovo je bil pravičen mož, drugače ga Bog ne bi poklical za preroka. Usmiljenje do grešne metropole imperija, ki je med osvajanji zagrešil nešteto grozodejstev, se mu preprosto ni zdelo pravično.

Toda Božja modrost je drugačna, odpušča in to zapoveduje tudi nam v večnem znamenju križa. Tudi to je nauk, ki se ga lahko naučimo od kristjanov iz Mosula in okolice.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (11/2021).

Preberite še:
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe