Duhovnik Janez Kozinc. FOTO: Tatjana Splichal. 


V tednu molitve za duhovne poklice večkrat stopa pred naše oči potreba po zadostnem številu duhovnikov, redovnikov, redovnic. In ko imamo pred seboj svojo domovino, poslušamo o tem že vsaj deset let.

Verjetno upravičeno, če smo zagledani že samo v padec števila škofijskih bogoslovcev: leta 2008 jih je bilo 55, l. 2018 jih je bilo 34 in danes jih je 22. Se je Gospod obrnil proč in noče uslišati naših molitev za delavce v njegovem vinogradu? Sam je naročil, naj prosimo zanje, ker je žetev obilna (prim. Lk 10,2).

Molitve in prošnje ne kaže opuščati, ker je to Gospodovo povabilo. Zanimivo pa bi bilo ugibati, kaj bi se zgodilo, če bi duhovnikov naenkrat imeli v izobilju. Z veliko verjetnostjo bi jih mirno razporedili na vse stare poznane »utrdbe«, po sistemu, kakršen nam je poznan že vsaj 200 let.

Glede na to, kako je vodil odrešenjsko zgodovino, kako je tudi mene pripeljal v duhovniško službo, si upam trditi, da je tudi situacija, v kateri smo se znašli, Gospodu po volji, sicer ne bi bila takšna, kot je. Gospod se ne obrača proč od svojih ljubljenih otrok.

Z nami sodoživlja stisko, ker težko slišimo Svetega Duha, kam nas v tej stiski pošilja, na kakšna nova pota nas vabi. Kadar je človek v stiski, ga je strah zase, se namreč zlahka obrne k sebi, se zavije vase in zavaruje.

Verjetno tudi nas ta strah hromi, ko škofje z bolečino v srcu ne morejo pošiljati duhovnikov na župnije, ki so nekoč imele svojega dušnega pastirja. In takšnih je vedno več.

V velikonočnem času je o strahu in vznemirjenju Jezusovih učencev precej govora v evangeljskih odlomkih. Strah, kaj bo, kaj se bo zgodilo z učenci, ki so se bolj ali manj vestno zapirali v hišo.

Šele po binkoštih, ko so bili polni Svetega Duha, so stopili med brate in srčno oznanjali. O podobnem povabilu papež Frančišek kliče že ves čas svojega pontifikata. Odpreti se, srčno oznanjati evangelij, misijonariti z od ljubezni ranjenim srcem.

Gospod nikoli ni dopuščal preizkušnje, ne da bi svoje ljudstvo v njej spremljal. Verjetno se bomo še kratek čas z bolečino ozirali v preteklost, ko je v vsakem župnišču gorela zvečer luč. Morda se bodo mnogi še spominjali polnih cerkva po deželi in kako lepo je bilo takrat.

Toda če smo iskreni, precej župnijskih cerkva ob nedeljah tudi pred korono ni premoglo več kot npr. 15 zvestih nedeljnikov. Danes je torej drugače in pred nami je očitno nova priložnost oznanjanja vesele vesti evangelija.

Gledam, razmišljam … Duhovnikov bo bistveno manj. Če se bomo samo krčevito borili za nove (po možnosti, da zapolnimo vse stare strukture), bomo verjetno izgubili še dodatne moči. Vsa Cerkev je namreč prvenstveno poklicana k oznanjevanju evangelija: s pričevanjem odrešenega življenja in srčno besedo.

Ker bo duhovnikov manj, je morda to dejstvo povabilo k temu, da znova ozavestimo, da so oznanjevalci evangelija vsi verni laiki: starši bodo prvenstveno vzgajali svoje otroke v veri, odrasli bodo z ljubeznijo pričevali o veri svojim vrstnikom, mladi mlajšim …

Duhovnik jim je/bo na poti vere v trdno oporo, zato nas je Gospod poklical in edino tu smo lahko močni. Za druge darove, prav tako potrebne v Cerkvi, Gospod zagotovo kliče druge.

Duhovnikova vloga bo drugačna – oznanjevalnega dela ne bo nosil sam, temveč v občestvu z drugimi verniki. In čas te nove vloge je tukaj. Gospod kliče za ta čas tako verne može, žene, mlade, kakor tiste, ki se bodo in so se že popolnoma predali službi občestvu v duhovniškem ali redovniškem poklicu.

Mlade, ki sem jih do sedaj srečal in želijo na pot priprave za duhovništvo, je v svojo službo poklical edino Gospod. Precej kasneje so na spisku pozitivnih vplivov za pritrditev klicu družina, domači župnik, razna občestva Cerkve ipd.

V teh mladih zaznavam ogenj veselja biti v Gospodovi družbi, v službi bratom in sestram; zaznavam ga v tem, da bi radi bili del trdnega občestva, v katerem bi snovali, molili, se pogovarjali, veselili, delili tudi žalost in iz tega občestva misijonarsko služili bratom in sestram.

Smo torej v času, ko se Gospod še posebej »ukvarja z nami«, da nam pokaže nove možnosti oznanjevanja veselja evangelija.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (17/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha