Ob zgodbi italijanskega duhovnika Giuseppeja Berardellija človek umolkne. Foto: Župnija Casnigo



Ko je 72-letni italijanski duhovnik Giuseppe Berardelli zbolel za koronavirusom in je bil sprejet na zdravljenje v bolnišnico blizu Bergama, so mu župljani kupili respirator. Zaradi splošnega pomanjkanja dihalnih aparatov se mu je Giuseppe odrekel in ga podaril mlajšemu pacientu, sam pa je nekaj dni pozneje za posledicami smrtonosnega virusa umrl. Don Giuseppe je bil zelo priljubljen duhovnik, vedno vsem na voljo, vernim in nevernim, o njem pripoveduje županja. Znal pa je tudi dobro gospodariti in skrbeti za obnovo cerkva, med drugim je skupaj z občino postavil center za pomoč mladim iz ranljivih družin. Že pred tem je imel zdravstvene težave, ki jih je prenašal z zaupanjem v Boga in nasmehom na obrazu.

Ko so ga 16. marca po ulicah mesta Casniga peljali k pokopu, so krajani pohiteli k oknom in na balkone svojih stanovanj ter mu namenili aplavz.

Zgodba, ob kateri človek umolkne. Kot bi bral pripoved p. Maksimilijana Kolbeja, ki je v nacističnem taborišču dal svoje življenje za sojetnika. Kolbe je v območje vsesplošnega zla vsadil seme Božjega, duhovnik Giuseppe se je trpljenju in obupu zoperstavil z darovanjem samega sebe; kot bi nevidnemu zlu zadal nepremagljivi udarec.

Ob sedanjih razmerah človek pomisli najprej nase, na svoje potrebe in strahove. Manjše in večje zgodbe ljudi, ki v teh dneh vse svoje moči, včasih celo svoja življenja, dajejo drugim v skrbi za njihovo zdravje, pa nam govorijo, da je ljubezen močnejša od smrti. In tudi, da je človek kot Božja podoba sposoben izjemnih dejanj.

Tišina, ki obdaja dneve okoli tihe nedelje, nam še na poseben način sporoča, da smo med seboj globoko povezani. To tišino Bog dopušča, da med seboj spletemo še nove vezi. Ker smo otroci enega Očeta.


*Prispevek je urednikov uvodnik v novi, 13. številki Družine.*