Avtor komentarja je Mitja Borko. FOTO: Andrej Praznik



V Družini sem prebral oba prispevka o projektu 'svetovni etos', o dr. Pavlihi in o preminulem dr. Küngu. Oba zelo spoštujem kot človeka, humanista in misleca, poznam in cenim njuna prizadevanja, vendar se z njima v nekaterih bistvenih podrobnostih ne morem strinjati.

Zagovarjanje brezpogojne veljavnosti pravrednot svetovnega etosa, v povezavi s sodobno evropsko svobodomiselnostjo in ateizmom, ki vero v Boga zavrača, je v nasprotju z mojim svetovnim nazorom. Bog je namreč v piramidi mojega logično-ontološkega sistema na prvem mestu ter nad vsemi dimenzijami materialnega (X, Y, Z, t) in duhovnega (D) stvarstva. Ljudska modrost pozna preprosto resnico, da »kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu«, pa tudi drugo: »molitev je rešitev za posameznika, družino, družbo, za narod, za vse«. Zgodovina potrpežljivo dokazuje, da je z Božjo pomočjo mogoče doseči prav vse, brez upoštevanja Boga, ali celo ob njegovem zanikanju, pa ni mogoče storiti prav veliko, vsekakor pa ni mogoče priti do najglobljih spoznanj. Prav tako ni mogoče vzpostaviti vrednostnega, moralnega ali etičnega sistema, ki bi lahko vzdržal težo tisočletij.

V svojem razmišljanju bi želel le na kratko pojasniti bistvene razlike med krščanskim etosom, ki je že 2000 let temelj evropske in zahodne civilizacije, njenih moralnih in etičnih norm, na katerih slonijo tudi vse naše navade in običaji na eni strani, ter projektom 'svetovni etos', kot je bil zasnovan leta 1990, na drugi strani. Pričujoče razmišljanje je nastalo že pred leti, ko smo se v župniji na povsem konkretnem področju povsem nepričakovano soočili z nesporazumom okrog svetovnega etosa in s tem povezanim 'trkom vrednot'.

Krščanski etos in družbeni nauk Cerkve izvirata iz evangeljskega sporočila, ki je povzeto v najvišji zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega, s pravičnostjo na eni, ter s problemi, ki izhajajo iz življenja posameznika in družbe, na drugi strani. Krščanska etika temelji na zakladih človeške modrosti in znanosti o človeku, nanaša se na etične vidike življenja ter se loteva problemov tako, da jih presoja z moralnega zornega kota (Ivan Štuhec). Deset Božjih zapovedi predstavlja povzetek nravnih predpisov starozavezne postave, ki jo je Izraelcem posredoval Bog Jahve, zapisal pa jih je Mojzes, verski voditelj in prerok. To so pravila, po katerih naj bi se ravnalo človeštvo, da bi živelo v sožitju. Deset Božjih zapovedi je še danes eno najpomembnejših svetopisemskih besedil tako Stare kot Nove zaveze, spoštovanje desetih Božjih zapovedi pa je temelj krščanske morale in etike.


Verjamem, da je dr. Küng ob koncu življenja spoznal, da nobeno delo človeških rok ne more biti popolno, da je tudi 'svetovni etos' bistveno nepopoln ter da se je v tem spoznanju poslovil spokojno, spravljen z ljudmi in z Bogom. FOTO: Stiftung WeltEthos


Svetovni etos je projekt, ki ga je pred tridesetimi leti zasnoval katoliški teolog Hans Küng, v Sloveniji pa mu sledijo nekateri ugledni misleci, Tine Hribar, Tomaž Mastnak, Marko Pavliha idr. Projekt izhaja iz ideje, da človeštvo potrebuje univerzalni etos, zato želi uveljaviti soglasje o skupnih vrednotah, držah in etičnih merilih za vse ljudi ne glede na raso, spol, vero ali narodnost, ki pa jih lahko narodi najdejo tudi v lastnih tradicijah. Etične norme svetovnega etosa zavezujejo k spoštovanju življenja, k nenasilju, k medčloveški solidarnosti, strpnosti in sodelovanju, k spoštljivemu odnosu med spoloma. Svetovni etos naj bi bil po Küngovem zagotovilu etični koordinatni sistem vrednot vsega človeštva, zato tudi obstajajo različni zasnutki, ob katerih katalog vrednot svetovnega etosa niti še ni v celoti izdelan, težko ga je konsistentno sestaviti, saj gre pri tem za skupne vrednote različnih teizmov, pa tudi različnih ateizmov. Evropski ateizem sodobne svobodomiselnosti verjame v brezpogojno veljavnost pravrednot svetovnega etosa, vero v Boga pa odločno zavrača. Prav zaradi teh neusklajenosti povzroča uporaba pojma 'svetovni etos' nejasnosti v razumevanju, vzbuja pomisleke in dvome, celo nezaupanje in nelagodje, saj npr. ni povsem jasno, ali ne gre morda za novo internacionalno ideologijo, ki naj poveže vse ljudi, kot si je v nedavni preteklosti že prizadevala uresničiti ideologija totalitarnega komunizma, ali pa gre morda celo za novo religijo, ki poskuša z zanikanjem Boga prevrednotiti vrednote ter na piedestal postaviti Človeka, kot je to z idejo o svobodi, kot substanci človeka, že pred 250 leti nakazal filozof Jean Jacques Rousseau. In prav tu gre iskati usodno napako, ki jo lahko na mnogih področjih prepoznamo v občutku samozadostnosti, odtujenosti, brezbrižnosti, ignoranci in napuhu zahodne civilizacije.

Pomen soglasja in strpnosti

Uveljavljanje in ohranjanje soglasja o skupnih vrednotah in etičnih merilih za vse ljudi katerekoli rase in spola, pa tudi katerekoli veroizpovedi, nujno pogojuje potrebo, da načel svetovnega etosa nihče in v nobenem primeru ne bi smel izrabljati za promocijo stališč, ki nasprotujejo spoštovanju svetosti življenja, protiverskih stališč, pa tudi ne stališč, ki vzbujajo kakršnokoli obliko nestrpnosti. Ob tem je žal tudi v Sloveniji – celo od posameznih izpostavljenih zagovornikov svetovnega etosa – zaznati izrazita proticerkvena stališča, kar je nesprejemljivo in kar čudi še zlasti zato, ker je to v nasprotju celo z načeli svetovnega etosa samega. Razumljivo je, da so takšna stališča in ideje za verujoče sporna ter razlog za previdnost, zadržanost, zavračanje in nasprotovanje.

Spoznanje in spokojnost

Prepričan sem, da je bil dr. Küng izjemno koherentna osebnost, da je bil izjemno pošten človek, verjamem tudi, da je ljubil svojo Cerkev, da so bili njegovi izhodiščni nameni dobri, da pa je vsekakor moral sprejeti kar nekaj nelahkih kompromisov, ko je kot katoliški duhovnik, profesor teologije in filozof snoval okvire projekta 'svetovni etos'. Mnogim drugim, ateistom npr., teh moralnih kompromisov niti ni bilo treba sprejemati, zato so se projektu navdušeno pridružili in ga vzeli za svojega. Kakorkoli že, verjamem, da je dr. Küng ob koncu življenja spoznal, da nobeno delo človeških rok ne more biti popolno, da je tudi 'svetovni etos' bistveno nepopoln ter da se je v tem spoznanju poslovil spokojno, spravljen z ljudmi in z Bogom.

Mitja Borko, Ljubljana