Jože Plut. FOTO: Ksenja Hočevar. 


Kakor da smo zastali. Kakor da stroja, ki je poganjal svet, nikakor ne moremo prestaviti iz prostega teka v prvo prestavo. Včasih se še sliši hkratno zdihovanje po tem, kako smo včasih lepo vozili, in negodovanje zaradi tega, da smo v prostem teku, ter upanje, da bo stroj čez čas spet vozil tako, kot je vozil nekoč.

Vendar je to utopija za družbo in za Cerkev. Lanski post in velika noč sta bila drugačna od vseh doslej, tudi letošnja bosta, Novica pa je enaka.

Z občudovanjem smo gledali redovnice, duhovnike in družine, kako so si lansko cvetno nedeljo in veliko noč pripravili doživeto praznovanje kljub omejitvam in brez izkušenj priprave praznikov brez ljudstva in doživljanja občestva Cerkve po naših družinah.

Družinska duhovna tradicija je v nekaterih razsežnostih znova oživela: skupaj so izdelovali butare oz. presmece, z zelenjem blagoslavljali svoje domove in posestva ter pripravljali velikonočni žegen.

Duhovniki so jim prišli naproti s pripravo in jih spodbujali s prenosi bogoslužij. Kakor da bi se Duh vnel. Pa tudi sicer je bilo čutiti Duha.

In nato je jeseni prišel drugi val. Kot nova vaja v potrpežljivosti, vztrajnosti in zvestobi. Tokrat so zopet mnogi dovolili polet Duhu in iznajdljivi ljubezni. Koliko čudovito pripravljenih katehez, iznajdljivih katehistinj, neverjetno veliko duhovnikov, ki prenašajo spodbude, nagovore, molitve in bogoslužja.

Videti pa je tudi vse več nepotrpežljivosti, neke vrste »vdanosti v usodo« in stavkov: »Dovolj imam že tega!« To je po eni strani klic h končanju epidemije, po drugi pa klic po tem, da bi živeli, živeli polno, brez epidemije in brez omejitev.

Slišim tudi tole: »Župnik, lepe so maše po TV, ampak to ni to. A lahko pridemo k pravi maši danes ali pa jutri?«

Pred nami so velikonočni prazniki, dnevi Jezusovega vhoda v Jeruzalem, postavitve evharistije, krvavega potenja, križevega pota, križanja in smrti ter tudi njegovega vstajenja.

Kakšno »globokost in visokost« Božje ljubezni nam odstirajo ti prazniki! Kdo ali kaj jih more pokvariti? Nič in nihče! Le v drugačnih okoliščinah jih bomo obhajali.

Bog na različne načine prihaja med nas in k nam. On je Emanuel, Bog z nami, bil je ujet, zvezan, pribit na križ, mrtev, položen v grob, vendar nikoli ujetnik »usode« in zla, je Vstali.

On je naša Pot. Duh vstalega Kristusa vedno veje. Veje povsod in »poboža«, kogar hoče. Zunanje omejitve ne morejo omejiti Duha.

Gospod ga ne daje na mero (na kilogram), ampak ga daje v izobilju. Nazoren primer za to je Božji služabnik dr. Anton Strle. Menda se je v zaporu naučil Novo zavezo (skoraj) na pamet.

Vesel sem, ker posredno, ob upoštevanju pravil NIJZ, škofje spodbujajo k iznajdljivosti, ne ujetosti. Duhovnikom so dali možnost, da sami odločajo o tem, ali so in kdaj so veroučenci pripravljeni na prejem zakramentov.

Naredite nekaj čudovitega za veliki teden v okviru mogočega, pravijo duhovnikom. Za blagoslov velikonočnih jedi pojdite do vaških kapelic in znamenj, kjer naj se zbere do deset ljudi.

Mislim sicer, da je mogoče v mnogih krajih organizirati tako, da verniki pridejo z avtomobili v koloni in potem župnik blagoslovi mimovozeče vernike in butarice ali jedi, ne da bi verniki stopali iz avtov.

Tudi ob vstajenjski maši lahko duhovnik stopi (vsaj) še pred cerkev in blagoslovi župnijo. Meni je bilo prav ljubo v prvem valu, ko je škof Peter z Najsvetejšim blagoslovil (in obvozil) vse župnije v svoji škofiji. Vsaj v nekaterih vidikih lahko duhovniki »prineso« Jezusa vernikom.

Škofje spodbujajo tudi vernike k sodelovanju pri obredih, pripravi butaric in velikonočnih jedi, k slovesnemu velikonočnemu zajtrku, k sodelovanju pri mašah v živo. Za to si vzamemo čas, se pražnje oblečemo, ne delamo drugih reči in odgovarjamo na mašnikove vzklike.

Naj bo v naših družinah po obredih in med njimi tudi pogovor o simboliki in vsebini. Bog je z nami. Ne daje duha na mero; ljubezen je iznajdljiva!


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (13/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe
- Komentar: Mosul, znamenje miru?