Na sinodo gledamo zelo različno, nekateri kot na dolgo pričakovano priložnost za spremembe, drugi kot na nebodigatreba, po katerem bo vse ostalo tako, kot je vedno bilo. Sam poskušam biti zmeren realist in se izogibam tako eni kot drugi skrajnosti.

Sinoda ni tekmovanje. Vsaka župnija, vsako gibanje, vsaka skupnost je svoja zgodba. Če gledamo na Slovenijo zgolj kot na povprečje, bomo zgrešili osebne zgodbe ljudi in skupnosti.

Če gledamo konkretno, skoraj ne moremo najti splošnih napotkov za vso Slovenijo. Kaj torej? Naj se sprijaznimo s sedanjim stanjem? Nekaj je vendar treba narediti!

Sinoda ni tekmovanje.

Tokratna sinoda ima neko bistveno novost v primerjavi s prejšnjimi procesi. Sinode od nas nihče ne zahteva, temveč nam je ponujena, da se prostovoljno odločimo zanjo ali pa tudi ne. 

Prav tako na koncu nihče ne bo ocenjeval naših povzetkov. Vsaka krajevna Cerkev, vsako občestvo je povabljeno v sinodo z namenom, da se skozi sam proces uči sinodalne skupne hoje: hoditi se učimo tako, da hodimo, ljubiti se učimo tako, da ljubimo, biti Cerkev se učimo tako, da živimo cerkveno občestvo … 

Prek sinodalnih pogovorov se učimo iskrenega pogovora, pristnega občestva in konkretnega skupnega odločanja v Cerkvi. Prek sinodalnega procesa naj bi se učili biti živa Cerkev.

Kako daleč smo torej na sinodalni poti?

Sam si vprašanja ne zastavljam na tak način. Kako naj si postavim merilo, da bi lahko izmeril pot? V Cerkvi v Sloveniji smo na neki konkretni točki, ki je zgodovinsko in kulturno pogojena, in s tem ni nič narobe. 

Bolj kot to, da delamo »pobožne želje«, kaj in kako »bi moralo biti«, mislim, da je čas, da se v Sloveniji sprijaznimo s svojim trenutnim stanjem, konkretno zavihamo rokave in naredimo naslednji korak ter nato še enega itd. 

Bolj kot sinoda v ožjem smislu se mi zdi v Sloveniji pomembno to, da vsak od nas sprejme svojo osebno in službeno odgovornost in v skladu z njo opravi potrebne odločitve in delo. 

Nehajmo kazati s prstom drug na drugega. Ne ocenjujmo stanja na splošno, temveč konkretno v lastni župniji, v lastni škofiji. Premislimo in prepoznajmo, kaj lahko sami naredimo. In to potem tudi storímo.

Sinodalni pogovor razumem kot koristen pripomoček za iskreno izmenjavo mnenj med škofi, duhovniki in laiki. Že sam pogovor gradi skupnost. 

A ključni premiki se bodo zgodili, ko se bodo iz pogovorov rodile odločitve, za katerimi bodo stali konkretni ljudje. V tem smislu bo od sinode največ odnesel, kdor se je zares spustil v njen proces.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (21/2022).