Foto: Reuters


Virus po tradicionalni znanstveni razlagi ni živo bitje. Nima svojega razmnoževalnega sistema, zato nujno potrebuje gostiteljsko celico, da se lahko razmnožuje s pomočjo njenega. Komunikacije ni sposoben. Pa vendar med nas prinaša prenekatero spoznanje.

Prepričanja javnosti sledijo normalni razporeditvi: na eni strani so tisti, ki trenutni položaj omalovažujejo, češ da nekaj viroz več ali manj res ne predstavlja večje težave za družbo, še manj za zdravstveni sistem ali celo državo. Na drugi strani so bolj apokaliptično razmišljujoči oz. tisti, ki že slutijo konec civilizacije, kot jo poznamo. Večina je nekje vmes.

Ker je do objektivnih podatkov zelo težko priti (med drugim tudi zato, ker je bolezen še precejšnja neznanka in podatkov preprosto ni), je pač treba luknje v védenju zapolniti z osebnim pogledom. In zato vsak od nas, čeprav še tak znanstvenik, nanastali položaj gleda skozi prizmo osebnih prepričanj in seveda tudi – vere.

Kaj je drugače, če na pojav COVID-19 gledam z očmi katoličana, ne le z dialektičnim pogledom medicinca? Precej.

Prvič: prepričanje, da pojav epidemije ni splet naključij, saj nam evangelij zagotavlja, da »so nam lasje na glavi prešteti« in je zatorej težko verjeti, da Bog položaja nima pod nadzorom. Misel, da v teh težkih časih nismo sami in nebogljeni, velja večkrat priklicati v zavest.

Drugič: kot vernik sem vesel, da so naši škofje med prvimi v državi sprejeli nekaj priporočil. Čeprav se komu zdi izpraznitev kropilnikov (še) nepotrebna in prejemanje obhajila na roko nespoštljivo, se mi zdi sporočilo naših škofov nekoliko širše: že na začetku dogajanja so pomislili na to, kako lahko, pa čeprav z ukrepi, ki le malenkostno omejujejo širjenje virusa, po svojih močeh pomagajo. Predvsem sporočilo, da lahko vsak stori nekaj, je pomembno.

Dr. Marko Kmet, dr. med., je specialist za interno medicino in specialist za intenzivno medicino.

In tretjič: virus, neživ, kot je, nam ničesar ne govori. Nastavlja nam ogledalo, v katerem lahko vidimo napredno družbo 21. stoletja, modernizirano, globalizirano in digitalno opismenjeno, v kateri se je pojavila bolezen. Bolezen z vsemi svojimi lastnostmi: nevarna, nalezljiva, grda, celo smrtna. In najbolj ogroža najranljivejše med nami: starostnike in kronične bolnike. Skratka tiste, ki jih morala sodobnega časa ne postavlja v središče zanimanja. To je po mojem mnenju ena glavnih preizkušenj za kristjane v tem času: ali smo sposobni empatije do te mere, da smo se pripravljeni čemu odpovedati zato, da bodo tisti, ki so bolj ogroženi, imeli kaj več? Sem pripravljen zmanjšati zalogo razkužila v domači lekarni, da ga bo nekaj lahko dobila stara gospa iz sosednjega stopnišča? Bom upošteval navodila za karanteno, če bo pri nas položaj kdaj tak kot v sosednji Italiji? Se bom upiral ukrepom, če mi ne bodo po godu ali mi bodo celo prekrižali pomembne načrte?

Morda je pojav epidemije COVID-19 neke vrste »stresni test« naše občestvene pripadnosti in solidarnosti. Učili smo se, da je v težkih časih treba stopiti skupaj. Kako dobro bi šele bilo, če bi bili tega sposobni, preden pridejo težki časi! Epidemija bo minila, skrbi v zvezi z njo bodo nadomestile druge, morda manjše, morda večje, vsekakor pa drugačne. Te nam bodo vedno znova in znova nastavljale ogledala; srčno upam, da bo odsev v njih pokazal zrelo in odgovorno družbo. Tako bomo lahko rekli, da smo se tudi v tej »koronski« krizi nekaj naučili in bomo zaradi nje boljši, bolj povezani in bolj pozorni drug do drugega.