Pesem se mi je takrat ob prvem branju sicer zdela lepa, globoka, a njeno resnično sporočilo sem začela dojemati šele čez leta, ko človek počasi zori. V globini sem zaslutila, da gre za tiste vrste pesem, ki v človeku ob prvem branju zaseje seme, katerega dozorel sad utrga mnogo let pozneje.

Morda bi ob naivnem branju pesmi kdo lahko pomislil, da nas kliče k izoblikovanju sebe, k iskanju popolnega jaza, vendar bi v tem primeru končali kot »slepec, tipaje«. Ne gre za samovšečnost, zaljubljenost vase ali izpopolnjevanje lastne podobe do popolnosti, pač pa za iskanje, ki terja zaupanje in hrabrost, iskanje, ki poglablja in ki bo morda nekoč postalo čisto zrenje iz obličja v obličje.

Pri takšnem iskanju naša podoba postaja simbol neke druge globine, podoba neke druge Podobe. Romano Guardini pravi, da smo v novem veku z izgubo moči podobe in zmožnostjo zrenja podobe usodno vplivali na notranji ustroj človeka in njegovega duhovnega življenja.

Podob sicer nismo odpravili, smo jih pa, žal pogosto tudi v Cerkvi in pri bogoslužju, zbanalizirali in skrčili na najmanjšo mogočo mero.

»Da bi jo zagledal pred seboj! // Je: kdor je šel od konca s smerjó,/kdor sméri ostàl je do kraja zvest …« S pesmijo je učitelj, ne da bi vedel, ali bo padlo na rodovitna tla, v nas zasadil seme poezije, odločilno izkušnjo presežnega, ki s svojo skrivnostno, skorajda prevratno močjo položi temelje skrivnostne razsežnosti.

Prek te pesmi smo se povezali v skrito občestvo, v katerem ne vemo drug za drugega, a vendarle obstaja in upam si trditi, da bo to občestvo nekoč še trdneje povezano v soju drugačne svetlobe, ki bo podobo, obraz, osebo vstajenjsko preobrazila in ji dala dokončno smer.

Tudi pesnik namreč svojo vizijo zaključi občestveno: »O, da nam je priti do svoje podobe,/i meni i tebi, narod moj!« Verjamem, da je duhovna veličina in dediščina naših prednikov pomembno, če ne celo bistveno zaznamovala in ohranila smer naše domovine, ne glede na družbenopolitične dogodke, ki so včasih sovražno, drugič spet naklonjeno vplivali nanjo.

V teh dneh, ko bomo praznovali rojstni dan naše države, ki je po številu resda trideseti, vendar se je v duhu kalil in oblikoval že dolga stoletja poprej, se spomnimo, da je naša domovina vredna, da jo spoštujemo, ji nepretrgoma iščemo podobo in jo globoko v sebi ljubimo.

Ob zavedanju dvojnega reza dediščine, ki je po eni strani blagoslov, po drugi pa tudi bolečina, lahko s Pavčkom ponovimo prelepe verze, ki ne veljajo le za posameznika, ampak tudi za naš slovenski narod: »Kar so ti dali v dlan/je zapuščina/z njo si zaznamovan, da jo preneseš na sina/in ji dodaš, kar sam/v muki izsanjaš sanj/sredi sveta, ki ni dokončan/ne zate, kaj šele zanj.«


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (26/2021).