Politiki, ki so šli v njuno koalicijo, so morali pred novinarji informativnega programa skoraj prisegati, da ne bodi šli v koalicijo z Grosupeljčanom.

Golobova koalicija je s ponesrečeno zakonodajno akcijo glede RTVS pokazala, da hoče mož takoj poravnati račune. Cerar in Šarec sta jih pozabila. Pa ju kot vodilnih politikov brez nje nikoli ni bilo. Imela sta tako večino, da bi jim ustregla. RTVS se je nekaj naučila!

RTVS je med osamosvojitvijo opravila ogromno delo. Takoj po uresničitvi osnovnih zastavljenih ciljev pa je postala glavno oporišče tistih, ki so z družbeno tranzicijo izgubili ne toliko oblastne kot pridobitvene pozicije. 

Čim bolj se odmikamo od 1990/91, bolj neizprosen je ta boj. Nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti izpel. Gre za biti in ne biti in to opravičuje uporabo vseh razpoložljivih sredstev. Volje za minimalen dogovor ni!

Razmišljanje o razpustu in vzpostavitvi nove RTVS zaradi od razpoložljive tehnike do vrhunskih kulturnih stvaritev, orkestrov, arhiva, otroškega in mladinskega programa, predvsem pa izjemnega znanja večine tam zaposlenih ni mogoče. 

RTVS ni pomembna zaradi »javnosti«, ampak nacionalnosti. 

Ker je plačevanje prispevka zanjo vrsta davka, to dokazuje njeno nacionalno, ne pa javno naravo, zato mora biti njen program v skladu s potrebami in mnenjem večine. Vsem ni nikoli mogoče ustreči. 

Mnoge so v zadnjem času navdušile slovenske nadaljevanke, kar je povečalo gledanost in dvignilo priljubljenost. Prav na izjemno delo »neinformativnega dela« programov RTVS pa so se usedli apologeti »odrinjenih od korita«. 

Vse skupaj so obarvali kot ideološki problem in nezadovoljne z njihovim početjem obtožili kot samo njim razpoznavne fašiste. Ti so vsi, ki se z njimi ne strinjajo. 

Golobova koalicija je to politično igro sprejela in vse tako ali drugače povezane s prejšnjo vlado razglasila za nekompetentne. Skoraj polovica državljanov je nekompetentnih fašistov? Ste resni?

Štrajki so izraz težkih delovnih razmer. Organizatorji RTVS-jevskega ne izhajajo iz njih, pa bi lahko, ampak iz boja za oblast, ki dovoljuje tudi zlorabo sindikalnega boja! 

Ker njegovi organizatorji niso sposobni priznati, da so si s hlapčevanjem ideologiji preteklosti in nestrpnostjo podredili nacionalno pomemben kolektiv, je treba iskati rešitev v odgovornosti do plačnikov prispevka, spametovanju, v zmanjšanju nestrpnosti do drugače mislečih. 

Nismo državljani in RTVS zaradi njih, ampak so oni zaradi nas.

Novinarji informativnega programa imajo o sebi izjemno visoko mnenje. To ni težko, ker je plačevanje njihove zaverovanosti v svoj prav, so edina nevoljena veja oblasti, davčna dolžnost. 

Dejansko so v imenu imaginarne javnosti brez nadzora. To bi radi še povečali. Zahtevana depolitizacija RTVS ni nič drugega kot monopol opcije, ki ne prenese kritike. 

Avtonomijo prinaša le lasten, od države neodvisen finančni vir. Očitno sami sebi ne verjamejo, sicer bi ponujeno možnost prostovoljnega plačevanja prispevka sprejeli z navdušenjem.

Resnični problem ni RTVS, ampak novinarji informativnega programa ter nekateri ideološki nestrpneži, ki za svoje zaostalo levičarstvo zahtevajo plačilo. Težko je zavrniti one, ki v njihovem naprezanju ne vidijo na ideologiji nestrpnosti sloneče kraje dela zaslužka vseh državljanov, ki plačujejo električne priključke.

Prizadevanja TV-oblikovalcev političnega mnenja Slovencev nimajo dolgoročnega upanja na uspeh. Lahko pa uničijo televizijo! Je to njihov namen?

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (21/2022).