Dr. Igor Salmič, provincial minoritov. FOTO: Tatjana Splichal. 


Za veliko noč smo katoličani doživeli hladen tuš. Morda še hladnejšega kot lansko leto, ko smo vsled epidemije laže razumeli prepoved javnega obhajanja maš.

Letos je bilo to za marsikoga teže sprejeti, ker so bile nekatere druge dejavnosti dovoljene, pa tudi na ulicah je bilo marsikje mogoče opaziti množice ljudi.

Ko gre za odnos med varovanjem zdravja na eni in versko svobodo na drugi strani, je ta dilema izjemno občutljiva, saj gre za dve nadvse pomembni komponenti človeškega življenja.

Lani maja je Komisija škofovskih konferenc pri Evropski zvezi izjavila, da je verska svoboda zaradi omejitev med epidemijo koronavirusa ogrožena. Podobno je decembra 2020 predsednik Slovenske škofovske konference nadškof msgr. Stanislav Zore v pismu vladi poudaril, da je verska svoboda ena od najvišje zaščitenih človekovih pravic, ki ne sme biti niti začasno razveljavljena niti omejevana, tudi v vojnem ali izrednem stanju ne.

Verski svobodi je zato zagotovljena najvišja raven ustavnopravnega varstva. Ustavna in vrhovna sodišča so v nekaterih državah ukinila prepoved javnih bogoslužij med epidemijo.

A namen tega zapisa ni opredeljevanje glede upravičenosti oz. neupravičenosti ukrepov, temveč želi zgolj spodbuditi k razmišljanju o občestvenosti v Cerkvi.

Popolno ali delno zaprtje države nam je dalo možnost, da razmislimo o tem, kako je za Cerkev pomembno občestvo, predvsem ob največjih praznikih. Ugotovili smo, da brez občestva ni maše.

Morda smo to slutili že pred epidemijo, a šele ko smo to pomanjkanje izkusili na lastni koži, smo bolj dojeli dragocenost skupnega bogoslužja, kjer se vse krščansko občestvo zave, da je eno samo Kristusovo telo, ker se hrani z edinim kruhom.

Dogmatična konstitucija o bogoslužju drugega vatikanskega koncila spregovori o Jezusovi navzočnosti v liturgičnih opravilih.

Jasno nam je, da je Jezus navzoč v vseh zakramentih, posebej v evharistiji, bolj pa smo morda presenečeni ob dejstvu, da je Jezus Kristus resnično navzoč tudi pri branju Božje besede ter ko ljudstvo skupaj moli in poje: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Maša se lahko začne šele, »ko je ljudstvo zbrano«.

Skozi celotno mašo je močno poudarjena občestvenost, posebej med evharistično molitvijo, ko duhovnik prosi, »naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno«.

Na to epiklezo smo morda manj pozorni kot na tisto, ki se moli nad kruhom in vinom, a je prav tako pomembna. V njej prosimo Svetega Duha, naj v nas ustvari tisto občestvo, ki ga sami nismo sposobni.

Bog namreč želi, da postanemo eno telo in en duh in to je pravzaprav namen vsega bogoslužja. Da bi se železo omehčalo in oblikovalo, je potreben ogenj.

Podobno je pri maši, ko kličemo Svetega Duha, da pošlje ogenj v naša srca, da bi se omehčala in postala podobna Kristusu in vzpostavila občestvo z drugimi brati in sestrami.

Sveti Duh spodbuja k ustvarjalnosti tudi v težkih časih, zato je marsikatera družina v času epidemije postala neke vrste domus ecclesiae, domača cerkev.

Namesto v župnijski cerkvi so se zbirali doma pri družinski molitvi in pri mašah prek družbenih omrežij, ovrednotili pa so tudi skupno mizo, kjer se je družinska liturgija nadaljevala.

Velika noč združuje v sebi smrt in življenje, odpoved in dar, žalost in veselje. Morda smo letos bolj kot sicer konkretno izkusili smrt, odpoved in žalost, morda tudi osamljenost, skratka vse vidike, ki so bolj vezani na veliki petek.

Hkrati pa se je v nas ravno zaradi tega močneje prebudila želja po življenju, daru in veselju, predvsem pa po tem, da bi pri maši spet lahko v drugem prepoznali lastnega brata in sestro ter tako izkusili pravo vstajenje. Upamo, da bomo lahko to veselje z drugimi podelili prihodnjo veliko noč.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (16/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Kristus je vstal »v živo«
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo
- Komentar: Goveja juha