Aleš Maver. FOTO: Tatjana Splichal. 


Priznam, dolgo se mi je zdelo nekoliko neokusno, da bi papež v času, ko se povprečen smrtnik ne more sproščeno odpraviti niti v sosednje mesto, potoval v daljno deželo in tam v času zaprtih lokalov okrog sebe zbiral na tisoče ljudi.

Pa sem se spet zmotil. Veselje Iračank in Iračanov je povedalo vse. Če je bilo potovanje zanje, zlasti za mučene in preganjane iraške kristjane takšno znamenje upanja, bi lahko pri pomislekih vztrajal samo popolnoma brezsrčen človek.

Razen tega nas je Frančišek s svojim pogumnim in napornim sporedom na tleh stare Mezopotamije znova opomnil, da obstaja zelo živ tok krščanstva, ki v vsakdanu govori arabsko.

Morda bodo ganljive, čudovite orientalske melodije iz ust postavnih pevk med bogoslužji v Iraku v prihodnje preprečevale, da bi nanj znova pozabili.

Enako pomembno je, da nam je papežev obisk priklical v spomin, kako raznolika zna biti že hiša naše domače Katoliške cerkve. V njenem naročju se je v teku stoletij verjetno znašla večina vernikov, ki se napajajo pri izročilih sirskega toka naše vere. Če o latinskem vemo nekaj in o grškem vsaj malo, nam je njegovo bogastvo domala neznano.

To me je popeljalo k lastni nebogljenosti. Z njo se soočam vsako leto, ko začnem študentkam in študentom razlagati o starodavni preteklosti Bližnjega vzhoda. Nekatere krščanske skupnosti so najvidnejši most, ki bližnjevzhodni stari vek povezuje z našimi časi.

Iraški kristjani so do danes ohranili ime bojevitih Asircev, ki so ena glavnih zvezd mezopotamske zgodovine, in aramejski jezik, ki je imel njega dni podobno vlogo kot danes angleščina.

Egiptovski Kopti pa so vsaj v bogoslužju ohranili jezik, ki drugače kot danes prevladujoča arabščina korenini v tistem starih Egipčanov.

A ko bi moral razložiti, v čem se Asirci in Kopti (in z njimi zahodnosirski jakobiti, katerih katoliška veja je Frančiška gostila v Karakošu) razlikujejo od ostalih kristjanov, sem bos.

Priznam, doslej sem se zelo rad zatekal h Konstantinovemu podobnemu pišmevuhovstvu, češ, šlo je za neumne prepire paragrafarjev. Ali pa vse skupaj pojasnil zgolj kot politični prepir med egiptovskim ali sirskim obrobjem in konstantinopelskim središčem.

To v Mariboru, kjer običajno mislimo, da je za vse kriva hudobna Ljubljana, rado pade na plodna tla.

Toda ob opazovanju navdušenih iraških vernikov sem se odločil, da bo naslednje leto moja razlaga drugačna. Da jo bom dopolnil z mislimi zgodovinarja Petra Browna. Do tako imenovanih kristoloških sporov je namreč prišlo takrat, ko vera nikakor še ni bila dolgočasna.

Odgovor na vprašanje, kdo je bil Jezus Kristus, se je zdelo ne le škofom, marveč tudi navadnim vernikom življenjskega pomena. Le, da so se eni bolj bali, da bi se znova odprl nepremostljiv prepad med Bogom in človekom, kot so ga poznali iz predkrščanskega obdobja. Zato Kristusu niso želeli odkrušiti ničesar božanskega. To pot so ubirali monofiziti v zahodni veji sirskega krščanstva. Druge je bilo bolj strah, da je predstava o trpljenju in smrti nezdružljiva z Božjo slavo.

Po tej poti so bolj hodili tako imenovani »nestorijanci« v vzhodni veji istega izročila, ki je bilo za nameček bolj doma v Perziji, ne znotraj (vzhodno)rimskih meja. Danes je velik del obojih, kot rečeno, pod skupno streho Katoliške cerkve.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (11/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Mosul, znamenje miru?
- Komentar: Dialog ni samo seštevek dveh monologov
- Komentar: Norčevanje iz demokracije, žalitev ustave
- Komentar: Okus in vonj ljubezni
- Komentar: Kvas družbe