Dobri in uspešni projekti so vedno najlepša spodbuda in vir upanja za prihodnost. FOTO: Tatjana Splichal



Letošnji dobrodelni koncert Klic dobrote je bil drugačen od tistih, ki smo jih bili vajeni v prejšnjih letih. Zaradi ukrepov v času epidemije je bil v Ljubljani v studiu 1, brez navzočnosti občinstva. A kljub temu nam bo ta koncert ostal v spominu. Presenetil nas je namreč sam papež Frančišek s svojim video sporočilom ob 30. obletnici organiziranega delovanja Slovenske karitas.

Če skušamo pobliže pogledati, kaj nam pravzaprav želi papež Frančišek sporočiti, opazimo, da je v središču njegovega nagovora želja, da bi letošnji koncert bil korak naprej za edinost Cerkve in našega naroda. Med drugim je papež dejal: »Kjer ni edinosti …, ni Gospodovega Duha. Gospod vselej išče edinost. A to ne pomeni enoličnosti, saj ima vsakdo svoje vrline, svojo karizmo in značaj, toda vselej v duhu edinosti. Ne smemo biti sektaški in drug zoper drugega. Ne smemo biti ljudje strank, ampak eno.«

Povabilo papeža Frančiška ne velja samo za sodelavke in sodelavce Karitas. Sveti oče je imel pred očmi celotno Cerkev na Slovenskem, naš narod in našo domovino. Raznolikost med nami torej ne more in ne sme biti ovira, da ne bi v medsebojni edinosti skupaj iskali stvari, ki zadevajo nas vse in so predmet naše skupne prihodnosti. Sveti oče nas ne želi voditi na pot kakršnekoli prisiljene edinosti, uniformiranosti. Govori nam o »edinosti v različnosti«.

Kadar človek postavi v središče samega sebe, ga lahko hitro prevzamejo misli, ki ga vodijo v prepričanje, da ima prav samo še on sam in morda še kdo, ki misli enako. Takšen vzorec v razmišljanju in ravnanju seveda ne more voditi v smer edinosti in sožitja, ampak v nasprotno smer.

Papež Frančišek nam pove, da je »Duh edinosti« tisti, ki nas lahko združuje! Kristjani ob tem pomislimo na Božjega Sv. Duha, ki je počelo vsake edinosti. Ta binkoštni Duh nas najprej pouči, da smo vsi ljudje otroci istega nebeškega Očeta, torej bratje in sestre med seboj. Vsakemu od nas je po Stvarniku zagotovljeno enako dostojanstvo. Če sem v bližnjem sposoben prepoznati brata ali sestro, ki ga ljubim, ker tako v njem kakor v meni odseva podoba Boga, takrat sem zagotovo blizu Bogu in seveda blizu in v pomoč in oporo tudi bližnjemu.


Avtor komentarja je mariborski nadškof metropolit in predsednik Slovenske karitas msgr. Alojzij Cvikl. FOTO: Tatjana Splichal


Izhodišče za pot k edinosti je torej odvrnitev pogleda od samega sebe in usmeritev te pozornosti k bližnjemu, k bratu ali sestri. Ko Bog tako preusmerja naš pogled, nas pravzaprav vodi k ljubezni. S tem nam ničesar ne jemlje, ničesar ne odvzema, ampak nam na ta način le kaže pravo smer za naše uresničenje in kaže smisel našega bivanja.

Da nas papež Frančišek svari pred »sektaštvom« (razdeljenostjo znotraj skupnosti vernikov) in pred »strankarstvom« (razdeljenostjo v družbi), se mi zdi v tem času pomenljivo. Čas, ki ga preživljamo, je pomemben ne le za nas in za našo sedanjost, ampak se v naši sedanjosti in naših odločitvah gradi tudi prihodnost. Gre za prihodnost naroda in krajevne Cerkve. Kot posamezniki in kot skupnost smo odgovorni, da našo prihodnost skupaj usmerimo na pravo pot. Na vseh področjih naj bi skupaj gradili našo prihodnost. Ali smo pripravljeni?

To namreč od nas zahteva, da smo pripravljeni strniti vrste, ko gre za bistvene in pomembne stvari. So stvari, za katere je nujno, da jih postavimo kot prioriteto, kot vrednote, ki lahko navdušijo vsakega, ne glede na versko ali kakršnokoli osebno prepričanje, ne glede na pripadnost tej ali oni stranki, pripadnost koaliciji ali opoziciji …

Letošnji Klic dobrote je znova pokazal, da je med nami veliko plemenitih in dobrih ljudi, da znamo stopiti skupaj, posebej še, ko gre za pomoč ljudem v stiski. Želja svetega očeta, naj »Klic dobrote postane harmonija edinosti«, se je na koncertu lepo pokazala. Dobri in uspešni projekti pa so vedno najlepša spodbuda in vir upanja za prihodnost. Papež nam želi jasno povedati, da lahko nastale probleme v »harmoniji edinosti« rešujemo, v »razglašenosti« znotraj te ali one skupnosti pa zgolj stopicamo na mestu in drug drugega morimo, namesto da bi se med seboj spodbujali in drug drugemu pomagali pri reševanju problemov.
_ _ _

*Prispevek je osrednji komentar v tedniku Družina (49/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Biti slišan

Komentar: Ko se zdi, da se kraljestvo maje

Komentar: Naučimo se sobivati

Komentar: Iz življenja v Življenje