Potrlo me je. Zelo. V mislih sem vrtela obsojajoče besede. Pa slike nepregledne množice, ki se je vila po zagrebških ulicah, veselje naših mladih in ganjenih Hrvatov, ki so se nam zahvaljevali, da smo prišli k njim v tem, za njih tako težkem času. Zelo živo sem okušala ta duhovni boj. 

Okusila pa sem tudi, da je Božja beseda živa. »Ne boj se, govori in ne molči. Zakaj jaz sem s teboj« (Apd 18,9b-10). Bog je z nami, da se ne bojimo, da ne molčimo o krivicah, ki se dogajajo najmanjšim v naši družbi, nerojenim otrokom. 

Bog nas vse pošilja, kot je učence po prihodu Svetega Duha, da govorimo. Dejstvo je, da je sedaj tisti čas v zgodovini, ko je treba govoriti. Zakaj sedaj? Ker je to vroča tema. 

V Ameriki vse borbota. Odkar so podporniki splava poskrbeli, da so pricurljale na dan strogo zaupne informacije o odločitvi vrhovnega sodišča glede zakona Roe proti Wade, ki dopušča splav na zahtevo vse do rojstva, je šlo vse »v luft«. Podporniki splava norijo. Razbijajo centre za nosečnice, cerkve. Grozijo vrhovnim sodnikom. 

Osrednji mediji pa jih snemajo na vsakem koraku in nam prikazujejo, kot da je to večinsko mnenje. Pa ni. Je le glasnejše in bolj medijsko pokrito mnenje. Več kot pol Američanov se s tem ekstremističnim zakonom ne strinja. Kako bi tudi se. 

Kdo pa lahko podpira splav mamice, ki ima že očitno velik trebušček? Vsak pri zdravi pameti ne. 

Če pa se nam zdi, da je Amerika oddaljena, da nima kaj dosti zveze z nami, pa nas k temu, da ne molčimo, kliče mali Grga, ki ga je hrvaška vlada pripravljena »žrtvovati« za dosego svoje agende. Njegovo življenje želijo končati v Sloveniji. 

Zakaj? Ker je Hrvaška s toliko leti aktivnega ozaveščanja že dosegla to, da zdravniki ne želijo več početi tega nehumanega postopka splava v pozni nosečnosti. In to bi moral biti tudi naš cilj. 

Če nimaš zdravnikov, ki bi izvajali abortuse, potem tudi nimaš abortusov. To ves čas ponavlja Abby Johnson, ki je osem let vodila kliniko za splave, sedaj pa je s svojo organizacijo pomagala že več kot 500 ljudem, da so našli drugo delo in mir v Kristusu. 

Kaj lahko naredimo, da se bo kaj spremenilo? Zelo veliko.

Kaj pa pri nas? Mi pa moramo ta hrvaški primer izkoristiti, da pritisnemo na naše strokovne in etične komisije, kajti pri nas je stanje res alarmantno. Če si ženska želi narediti splav po desetem tednu, ima na spletni strani UKC Maribor navodila, kako to enostavno naredi. 

Ginekologinja Marija R. Stare pove, da moraš le oddati vlogo na komisijo prve stopnje in ti večinoma odobrijo splav do 16. tedna in še dlje. Etična komisija pa je pred kratkim odobrila splav otroka z Downovim sindromom v 36. tednu nosečnosti. To je hudo narobe.

Kaj lahko naredimo, da se bo kaj spremenilo? Zelo veliko. Če dovolite, predlagam tri stvari. Prva stvar je, da na družbenih omrežjih delim med svojimi znanci vsebine, ki pričujejo za življenje, druga je, da finančno podprem organizacije, ki se trudijo, da pomagajo in ozaveščajo, tretja pa, da pridem enkrat na leto na pohod za življenje in pripeljem s seboj še svojo zakonsko skupino, birmansko skupino ... 

Prosimo pa tudi za molitev. Ne le za nas, tudi za vrhovne sodnike v Ameriki, da bodo vzdržali vse pritiske, ter za mamico Mirelo. Če z vsem svojim prizadevanjem rešimo le eno življenje, je vredno.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (20/2022).