Janez Juhant: Ravno v imenu zgodovinske resnice je treba od pavšalnega okrivljenja preiti k zgodovinski analizi izvora medvojnega in povojnega nasilja. FOTO: Ivo Žajdela



Že kar nekaj vode je preteklo od marčevske Izjave SAZU o spravi, objavljene ob 30-letnici samostojne države in predstavljene tudi na obisku pri predsedniku Borutu Pahorju. Izjava je sprožila številne (povečini zmerno naklonjene) odzive, nanjo pa se je odzval tudi duhovnik, teolog, filozof in publicist, akademik prof. dr. Janez Juhant, ki je v svojem imenu in v imenu društva Združeni ob lipi sprave ponovil pričakovanje, naj se državni zbor opredeli do medvojnega in povojnega nasilja ter sprejme izjavo o narodni spravi, temelječo na priznanih dejstvih. Odziv prof. dr. Janeza Juhanta v nadaljevanju objavljamo v celoti.
_ _ _

Misel, »da se trpljenja sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas«, me stalno spremlja v presoji osebnega in družbenega življenja. V zahtevnem času izstopa ob trpljenju številnih danes tudi usoda Ehrlicha in drugih, vrženih v brezna in jame zasutih ust, kar sem odel v križev pot Slovenska kalvarija. Empatija, vživljanje nas sili k vztrajnemu razčiščevanju zamolčane, z revolucijo povzročene narodove tragedije, ki obremenjuje sedanjost. Brezvestneži, neobčutljivi za trpljenje in bolečine drugih, ovirajo popravo krivic, ki so jih storili njihovi predniki. Pogum in vztrajnost sta vodila pokojnega akademika dr. Trontlja, da je leta 2009 ponudil SAZU v sprejem Izjavo za ustvarjanje »verodostojnega znanstveno neoporečnega pogleda za delovanje pravne države in na kršitve človekovih pravic, za katere je bila odgovorna oblast v desetletjih po drugi svetovni vojni«.

SAZU zdaj ponuja izjavo, ki gre v to smer, a ji manjka ta »verodostojni znanstveno neoporečni pogled«. Pogrešamo priznanje resnice o sistematično organizirani komunistični izvedbi revolucije pred in med vojno, ki je povzročila teror, nečloveško stisko, umore, uničevanja, povojne tragedije in narodov razkol. Poražencev nihče ni vprašal za mnenje, zasuli so jim usta. Sin umorjenega horjulskega župana Janeza Bastiča in njegove žene Marijane je dejal: »Jaz se bom branil.« S čim naj bi se sicer ubogi ljudje po dolenjskih in notranjskih vaseh branili proti partijskemu terorju? Mrtvim in živim, celo v pravnih dokumentih, odgovorni niso dali enakopravne besede. Zato imamo »kot narod razklan zgodovinski spomin na eno ključnih obdobij slovenske preteklosti z vsemi negativnimi posledicami za sedanjost in prihodnost«. Po besedah predsednika Boruta Pahorja nam »ni uspelo sprejeti dokumenta, ki bi ubesedil slovensko spravo«. Žal tudi tej Izjavi SAZU še manjka znanstvena zgodovinsko-politična analitičnost.


Janez Juhant: Žal tudi tej Izjavi SAZU še manjka znanstvena zgodovinsko-politična analitičnost. FOTO: Tatjana Splichal


Izjava sicer pravi, da ima dogajanje med vojno »značilnosti, ki jih pri drugih narodih v takšni obliki ali vsaj v takšnem obsegu ni srečati«. Zato je: »s preteklostjo neobremenjeno družbeno sožitje mogoče doseči le s prizadevanjem za resnico o medvojnih in povojnih dogodkih, z njihovim ocenjevanjem na podlagi občeveljavnih etičnih načel ter s pietetnimi in spominskimi dejanji, ki bodo namenjena vsem padlim, pobitim in umorjenim. Kolikor je mogoče, moramo popraviti krivice, prenehati medsebojna obtoževanja, izključevanja in inštrumentaliziranje zgodovine, pri vsem tem pa spoštovati drugače misleče.« 

Ravno v imenu zgodovinske resnice je treba od pavšalnega okrivljenja preiti k zgodovinski analizi izvora medvojnega in povojnega nasilja, ne le poboja domobrancev, pač pa tragedije celotnega naroda med in po vojni, predvsem izločitve (velikega) dela naroda iz enakopravnega družbenega življenja. Razdvajanje in blatenje drugače mislečih od tistih, ki imajo realno politično moč v medijih, sodstvu in drugih pomembnih družbenih vzvodih, to ovira. Ali SAZU ni dolžna spodbujati realnega družbenopolitičnega dialoga, iskanja in širjenja zgodovinske resnice in gojitve sožitja med nami? Žrtve so še vedno zasute, ne sme se jih dostojno pokopavati, ne dela se na pridobivanju DNK … V politiki, sodstvu, medijih in šolstvu ni razčiščevanja te narodove usode in tragedije naših prednikov, ostajajo pa travmatske posledice v posameznikih in kolektivnem spominu. Zato v društvu Združeni ob Lipi sprave zahtevamo, da se mora Državni zbor opredeliti o tem, sprejeti izjavo o narodni spravi, ki bo temeljila na priznanih dejstvih. Pomoč bo potrditev Resolucije Evropskega parlamenta z dne 9. aprila 2009 o pomenu evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope. Naj akademiki spodbujajo k temu pristojne organe in tudi sami delujejo skladno s temi evropskimi merili.

Verjamem, da se bo to enkrat zgodilo in to želim sebi in vam, saj so številni žrtvovali svoja življenja za táko svobodno domovino Slovenijo.
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Izjava SAZU o spravi

Komisija Pravičnost in mir pozdravila Izjavo o spravi

ZZR »v temeljni usmeritvi podpira« izjavo SAZU

SSO podpira Izjavo SAZU o spravi
_ _ _

*Več komentarjev prof. dr. Janeza Juhanta TUKAJ.*