Dr. Matej Kovač je eden izmed kolumnistov naše rubrike Na prepihu. FOTO: Tatjana Splichal. 


V začetku tedna so STA in dominantni mediji zgroženi objavili »novico«, da je bruseljski inštitut Breugel v analizi nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost ugotovil, da Slovenija v svojem nacionalnem načrtu med vsemi članicami EU namenja najmanjši delež sredstev za okoljevarstvene (zelene) projekte in digitalizacijo.

V slogu dobro pripravljene propagandne akcije se je sprožil plaz ogorčenja na družbenih omrežjih od družbenopolitičnih delavcev vseh strok. Nekateri so izkoristili »novico«, da so se posmehovali nedavno ustanovljenemu vladnemu Strateškemu svetu za digitalizacijo, doc. dr. Emilija Stojmenova Duh, sicer tudi politična aktivistka stranke SD, pa je iz Sveta celo protestno izstopila.

Takoj po prvih objavah v elektronskih medijih, še v nedeljo, je protestiral Zvonko Černač, minister brez resorja, pristojen za razvoj in kohezijsko politiko EU, češ da so podatki, ki jih objavlja analiza, napačni.

To se je potrdilo tudi sredi dneva v ponedeljek, ko so v Breuglu preglednico po članicah EU o deležih glede na cilje nacionalnih načrtov popravili in se za napako opravičili.

V normalnih državah bi novinar ali strokovnjak, ki bi naletel na nenavadno veliko odstopanje svoje države v primerjavi z drugimi članicami EU glede katere koli javnofinančne zadeve, spoštujoč standarde svojega poklica, podatke preveril, preden bi v javnosti zagnal vik in krik.

Še posebej zato, ker so že lani jeseni slovenski »bruseljski viri« poskušali sprožiti histerijo na osnovi lažne novice, da slovenski načrt za okrevanje ni ustrezen, čeprav o ustreznosti v komisiji EU ni še nihče odločal.

V Sloveniji je skušnjava za družbenopolitične delavce prevelika. Če lahko škodujejo sedanji vladni koaliciji, podatkov, ki so temelj za škodovanje, ni treba preverjati.

A celo če bi bili podatki v analizi točni, bi bilo treba malo razmisliti, preden se sproži vsesplošna pljuvalna akcija. Kolikšen delež evropskega denarja se v določeni državi namenja za digitalizacijo in okolje, koliko pa za druge zadeve, mora biti odvisno od tega, kaj določena država najbolj potrebuje.

Na primer: med Avstrijo in Portugalsko so razlike v prioritetah, kaj je najbolj koristno za blaginjo državljanov, zelo velike. V Sloveniji smo imeli več kot desetletni zastoj pri investicijah v prometno infrastrukturo, zdravstvene ustanove, domove za ostarele.

Povsem razumljivo je, da iz sredstev za okrevanje ne moremo nameniti takšnega deleža za digitalizacijo in okolje kot na primer Luksemburg ali Nemčija, ki sta kot bogati državi desetletja vlagali v osnovno infrastrukturo.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo