Foto: Tatjana Splichal



Novo šolsko in veroučno leto trka na vrata. Po soočenju s koronavirusom, ki nas ustrahuje ob zavedanju lastne nemoči in negotovosti, kako bo v prihodnje, so pred nami tudi novi izzivi.

»Še dobro, da verujem,« smo lahko večkrat ozavestili in slišali v pomladnih mesecih, ko smo izkušali samoizolacijo. Neprecenljiv dar vere je naša gotovost, ki jo imamo tudi, ko vse človeško odpade, kajti vse zmoremo v njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13). Je pa potreben napor pristne ljubezni, da vstanemo iz udobja, ki ga dajeta utečeno življenje, sodobna tehnika, ne nazadnje moramo odpreti tudi vrata lastnega doma in varnosti iz pripadnosti občestvu v skrbi za brata ali sestro, ki zaradi vseh ukrepov morda ostaja sam ali preprosto potrebuje toplino besede, živega stika in iskrenega pogleda. Za kristjana je eden od izzivov pripravljenost odriniti na globoko in pripadati občestvu Cerkve v župniji, različnih skupinah znotraj župnije, ožje in širše družine ... Velikokrat je enostavneje ograditi se z ograjo, pristna ljubezen pa živi in raste, ko se daruje in širi. Drug drugega potrebujemo, da jo lahko živimo.

Tako kateheti kot učitelji smo pred izzivom, ki ga prinaša novo šolsko leto. Pripravljamo programe, iščemo odgovore na vprašanja, sedanje razmere pa poleg različnih načinov izpeljave programa terjajo tudi nove predmete na urniku. Eden od njih je jezik pristne ljubezni, ki se ga vsak dan znova lahko učimo v pristnem odnosu z Gospodom. Usidrani in osvobojeni v Kristusu lahko živimo pristno ljubezen tudi v vsakdanjem življenju in skupaj z njim premagujemo na prvi pogled nepremagljive ovire, kot so zamere, krivice, neodpuščanje …


Foto: Tatjana Splichal


Živimo v času vse večje profesionalizacije in zavedanja lastnih sposobnosti, poznavanja psiholoških procesov duhovnih srečanj, pa tudi nevarnosti, da izgubimo za­upanje v Božjo moč. Evangelizacijske in katehetske metode so dobre, toda najpopolnejše med njimi ne morejo nadomestiti skritega delovanja Svetega Duha, ki deluje tako danes kakor v prvih časih Cerkve. Ogenj, ki podkrepi delovanje Svetega Duha, pa je pristen oseben odnos z Gospodom, kar izpostavi tudi novi Direktorij za katehezo, ki ga je marca potrdil papež Frančišek in prinaša nove smernice za pastoralno delo v sedanjem času.

Dokument veliko pozornosti posveča digitalni kulturi in spodbuja vzgojo za medije, da bomo znali razločevati med koristnimi in škodljivimi vidiki, digitalno kulturo pa povezuje tudi z novo evangelizacijo in z iskanjem ustreznih načinov oznanjevanja. Salvatore Fisichella pa v predstavitvi jasno opozori, da virtualna resničnost ne more nadomestiti duhovne, zakramentalne in oltarne stvarnosti srečanja v živo, saj je za pristno pričevanje evangelija potreben pristen osebni odnos.

Rdeča nit dokumenta je svetost, h kateri smo poklicani vsi, moč za izpolnitev pa zajemamo v Kristusu, zato se vztrajno zbiramo ob mizi Božje besede in evharistije, pa čeprav v maskah, ki so vsem odveč, in ob upoštevanju varnostnih ukrepov. »Ne bojte se,« piše 365-krat v Svetem pismu. Za vsak dan posebej, ko se bomo soočali s preizkušnjami ali pa bomo pred izzivom, da stopimo k bratu ali sestri. Pristna ljubezen živi v usmiljenju, odpuščanju in odprtosti do vseh, kliče pa tudi k spreobrnjenju, novim začetkom in pokončnosti, ki gradi na trdnem temelju – Kristusu.

Odločitev za svetost predpostavlja tudi pogum, ki je nujno potreben, ko so pred nami manjše ali večje ovire, drug drugega pa s pristno bratsko ljubeznijo opogumljajmo in spodbujajmo, da na tej poti vztrajamo – za začetek v šolskem letu, ki je pred nami.
_ _ _

PRETEKLI KOMENTARJI:

- Kakšni unovčitelji bonov?

- Bog me pošilja v novo župnijo z neko nalogo

- Pogled z Višarske gore

- Odprta družba?

_ _ _

*Komentar je objavljen v novi številki Družine (35/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*