Ko gre za temeljne človekove pravice in vrednote, bi bilo vsako omahovanje iz politikantskih razlogov neetično. FOTO: Tatjana Splichal



Dan tedenskega počitka je bil določen že v stari zavezi. »Šest dni opravljajte delo, sedmi dan pa je sobota, dan počitka s svetim shodom« (3 Mz 23,3). Zato se v slovanskih jezikih imenuje ta dan, ki je namenjen duhovnosti in občestvenemu obhajanju svete evharistije, nedelja. Le Rusi imenujejo ta dan voskresenie, saj je za kristjane to dan Jezusovega vstajenja. V romanskih jezikih je najpogosteje izvor naziva za ta dan latinska beseda dies dominicus »Gospodov dan« (dimanche, domenica), v jezikih germanskega izvora pa se je ohranila stara rimska raba, da se ta dan imenuje dan Sonca (sunday, Sonntag). Na začetku in v krščanski rabi to tudi ni bil zadnji, ampak prvi dan v tednu.

Tedenski počitek nam je določil Stvarnik, da ne pozabimo na svoje dostojanstvo. Na svetu namreč nismo zato, da bi se spreminjali v delovne stroje. Res nas veže zakon dela, a človek je več kakor proizvajalec, menjalec in potrošnik materialnih dobrin. Je bitje odnosov, prijateljuje in se druži v družini, z naravo in ne nazadnje z Bogom. Znana slovenska popevka pravi, da si je za prijatelje »treba čas vzet'«. Ker je to povezano s človekovim dostojanstvom, ne preseneča, da sodi med človekove pravice in »ima vsakdo pravico do počitka in prostega časa« (Splošna deklaracija človekovih pravic, 24. člen).

Razpršeni dela prosti dnevi bi mogoče omogočili individualni počitek, ne pa druženja. Samo tedaj, če je to za vse isti dan v tednu, se lahko v družini ves dan posvetimo drug drugemu in gojimo še druge prijateljske in sorodstvene vezi ter izpolnimo želje, ki nam jih narekuje srce. Tudi naše verno srce, ki si želi deliti svojo vero v družinski molitvi in skupnem obhajanju maše v župnijskem občestvu. Država, ki je v službi dostojanstva svojih državljanov, jim to omogoča, kolikor je le mogoče. Žal je bila potrebna epidemija, da smo ugotovili, da nedeljsko nakupovanje v trgovskih središčih ni nepogrešljiva in tako osrečujoča dejavnost, da bi lahko tekmovala z lepoto družinskega druženja, sprehodom v naravi in prijateljevanja z bližnjimi in z Bogom.


Avtor komentarja je upokojeni ljubljanski nadškof msgr. dr. Anton Stres. FOTO: Bogomir Štefanič


O vsem tem je tekla beseda že v letih 2002 in 2003, ko je bil organiziran referendum o tem, ali naj bodo trgovine ob nedeljah zaprte. Tudi takrat je Katoliška cerkev odločno podprla predlog sindikatov, da z zaprtjem trgovin omogočimo tudi prodajalkam in prodajalcem nedeljo kot dan, ki ga lahko posvetijo najbližjim. Čeprav je ta predlog dobil na referendumu večino, so interesi velikih trgovcev prevladali. Letos so na srečo po končani epidemiji tudi nekatere stranke z levega pola prisluhnile upravičenim zahtevam sindikata. Ko je Katoliška cerkev znova podprla to zamisel, so nekateri to hiteli razlagati kot njeno podporo levi opoziciji. Toda to je politikantstvo. Ko gre za temeljne človekove pravice in vrednote, kot je družinsko življenje ali spoštovanje nedelje kot tradicionalnega dela prostega dneva, ki ima svoje korenine v svetopisemskem izročilu in z njim povezani evropski kulturi, bi bilo vsako omahovanje iz politikantskih razlogov neetično.

V Katoliški cerkvi nimamo težav sodelovati z nikomer, ki želi uveljavljati družinskemu življenju naklonjene ukrepe in postavlja človekovo osebno in duhovno dostojanstvo nad materialistično potrošništvo. Ko bi se le lahko še večkrat uglasili okoli naših temeljnih vrednot in izročila, kateremu dolgujemo svoj duhovni obstoj! Tedaj bi sodelovanje namesto izključevanja prineslo več blaginje in zadovoljstva nam vsem in bi naredilo življenje v Sloveniji prijaznejše.
_ _ _

*Komentar je objavljen v novi Družini (41/2020).*

*Več o avtorju komentarja TUKAJ.*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PRETEKLI KOMENTARJI:

Šola solidarnosti do starejših

Ujetniki strahu

Šport, ki povezuje

Kam nas pelje COVID?