Aleš Maver: »Pred petindvajsetimi leti sem bil pač mlad. Prepričan sem bil, da na svetu ni pametnejšega človeka od mene.« FOTO: Tatjana Splichal. 


Pred letom dni sem se na tem mestu spomnil svetega Janeza Pavla II. ob stoletnici njegovega rojstva. Med drugim sem omenil svoj najsvetlejši spomin nanj, njegov prvi obisk v Sloveniji. V minulih dneh je od tega dogodka minilo četrt stoletja, zato mu je misel ali dve posvetil že marsikdo.

Najbrž ni ravno sveža zamisel, da še sam dodam svoj obol. V obrambo svoji miselni lenobi lahko navedem predvsem dve okoliščini. Prvič sem eksplozijo veselja in sproščenosti, ki je bila povezana z obiskom, zares doživljal kot prelomnico.

Drugič pa se kot zgodovinar že nekaj let ukvarjam s pojavom, da ljudje svojo mladost radi nekritično povzdigujejo v neizmerne višave, čeprav za to ni pravih razlogov. Nazadnje sem se zaradi tega nekoliko usajal ob spominu na teologa Hansa Künga.

Tokrat moram za hrbet stopiti samemu sebi. Pred petindvajsetimi leti sem bil pač mlad. Kot se za gimnazijca spodobi, sem bil prepričan, da na svetu skoraj ni pametnejšega človeka od mene. Nevarnost, da bi dal osebnim mitom iz mladosti prednost pred današnjo resničnostjo, je torej izjemno velika.

In dnevi sredi maja leta Gospodovega 1996 so moj osebni mit. Čeprav gotovo nisem doživel časov po drugi svetovni vojni ali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo v Sloveniji najtežje biti katoličan, me je zelo zaznamovalo, da so morali moji prvi navdušeni koraki v veri potekati napol na skrivaj.

Zato sem majsko tridnevje doživljal v prvi vrsti kot nekakšen prihod iz katakomb. Nenadoma smo lahko vesoljni Sloveniji čisto brez ovir pokazali, da nas je takih, kot sem bil sam, veliko. Da imamo navsezadnje za seboj bogato zgodovino.

Škodoželjnemu, kot sem bil, mi ni ušlo neko strahospoštovanje, s katerim so v tednih po obisku celo tisti, ki so se prej iz Janeza Pavla II. norčevali, sedaj govorili o njem. Nekateri so se recimo sklicevali na njegovo grajo mladih, ker so mu za rojstni dan namesto v slovenščini zapeli v angleščini.

Vse to mi je narekovalo prepričanje, da bo doživeto in videno v Ljubljani, Postojni ali na slivniškem letališču postalo rezervoar, iz katerega bomo črpali za nekaj velikega.

Pa se to ni zgodilo. Optimizem se je v mojih očeh že jeseni istega leta utopil v ožinah državnozborskih volitev, ko se je politična sprememba izmaknila v zelo nenavadnih okoliščinah in je ostalo vse po starem.

Pravzaprav je šlo vsaj po mojem v naslednjih letih še bolj v smeri starih časov kot prej. Vem, povezovati profan dogodek, kot so volitve, z nakopičeno duhovno energijo je naivno, če že ne bogoskrunsko. Ampak takrat sem med obema dogajanjema še postavljal enačaj.

Celo nekoliko več sijaja je mojemu majskemu mitu odvzelo spreminjanje ozračja na ravni vesoljne Cerkve. Če je bil Janez Pavel II. zame leta 1996 nesporni porok nespremenljivosti in trajnosti ustanove, katere papež je bil, se je v naslednjih petindvajsetih letih izkazalo, da je bil morda vseeno bolj zadnji odblesk neke minulosti kot začetnik česa novega, kar je za današnjega človeka najbolj zaželeno.

Sem torej ostal ujetnik lastne zgodbe? Kot skoraj vsakdo, ki kak dogodek iz mladosti naredi za svetilnik, sem kajpak prepričan, da ne in da v majskih dneh leta 1996 napolnjeni rezervoar ni prazen niti danes.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (22/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo