Pater Marko Ivan Rupnik: »Že koncil v Trulu (692) in drugi nicejski (787) nam pokažeta tesno povezavo med bogoslužnim prostorom in našo pričevalno prisotnostjo v svetu.« FOTO: Arhiv Družine. 


Pogosto se srečujem z načrti o prenovi bogoslužnih prostorov. Pokličejo me, ko želijo spremembo: ali zato, ker je vse preveč prazno, ali ker je vse samo dekoracija, ali pa so umetniška dela, ki so močno izraz umetnika, da »ni lahko najti v njih vero, ki jo izpovedujemo«, mi je pred kratkim rekel en zdravnik. Velikokrat pa verniki doživljajo te prostore kot prazne, ponavljajoče se in vsebinsko siromašne.

Temeljno vprašanje je, kaj naj bi ta prostor razodeval. In tu se takoj pokaže problem, ki je že v samem načinu razmišljanja: kakšen prostor bi mi radi, kaj nam bi bilo všeč? Kakšen prostor bi radi mi za Boga, za njegovo prebivališče? Kaj je po našem za bogoslužje primerno?

Zelo podobno razmišljamo, ko gre za poslanstvo Cerkve v svetu. Izhodiščna točka je vedno ista: Kaj bi mi radi naredili, kaj je po našem treba ukreniti in kako bi po našem delovanju svet postal lepši in boljši; kako bo naša akcija popravila in spremenila svet.

Če na hitro pogledamo po stenah večine naših cerkva, vidimo postavljene kipe raznih svetnikov, vsakega v neki pobožni drži in vsakega povsem ločenega od drugega, med njimi ni organske celote, ne vidi se svete zgodovine odrešenja.

Kaj dejansko sporočajo ti kipi že z načinom, kot so postavljeni? Kakšno vizijo Boga razodevajo? Kakšno vizijo Cerkve kažejo? In kakšnega človeka pokažejo?

To, kar manjka, je občestvo, Cerkev, edinost vseh v Kristusu, kjer je »življenje enega vezano na življenje drugega«.

Ampak ali ni danes problem skoraj vsega človeštva individualizem, subjektivizem, razdrobljenost, kjer je vsak zaprt v svoj prostor? Kje na cerkvenih stenah se vidi rešitev za to tragedijo? Ali se kje kaže navdih za drugačno življenje?

Namreč, kaj se zgodi pri bogoslužju? Sveti Duh nas uresničuje kot Božje otroke v Kristusu in dejansko se v Kristusu znajdemo pred Bogom Očetom. Vidimo, da je Kristus življenje vsega, kar je, in da je On to življenje že daroval Očetu. Vidimo, da se vse pod vsakim vidikom izpopolnjuje v Njem (prim Ef 1,23), da je On polnost vsega.

Kruh in vino, sad zemlje, trte in našega dela, postaneta Kristusovo telo in njegovo življenje, dopolnita se v Kristusu tako, da ga v polnosti razodevata. In mi smo del tega življenja, v njem smo združeni v edinost občestva.

V bogoslužju se z nami nekaj zgodi in dejansko postanemo razodevanje tega, kar se je zgodilo. Napolnjuje nas Kristusovo življenje in naš smisel je razodetje tega daru.

Bogoslužni prostor torej posname in razodeva vse, kar se z nami zgodi pri bogoslužju. In počelo spreminjanja tega prostora je, kar Oče po Svetem Duhu dela v nas. Prostor postaja obljuden z ljudmi, ki so v Kristusu našli svojo dokončno dopolnitev in uresničitev.

To, kar se v bogoslužnem prostoru zgodi, je dejansko počelo naše prisotnosti v svetu. Gre torej za razodetje daru, ki smo ga prejeli, preko vsega, kar smo in kar delamo.

Že koncil v Trulu (692) in drugi nicejski (787) nam pokažeta tesno povezavo med bogoslužnim prostorom in našo pričevalno prisotnostjo v svetu.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo