Biti slišan je najgloblje hrepenenje vsakega človeka. FOTO: Tatjana Splichal



Vsem je poznan občutek, ko nekdo pride do nas in začne govoriti, mi pa doživljamo, da se besede kar zlivajo v nas. Nimamo jih časa ovrednotiti, niti nismo ta trenutek pripravljeni, z mislimi smo drugje. Ali pa takoj vskočimo v besedo ter izlijemo vse svoje probleme. Lahko to doživimo tudi kot miselni izziv in podamo vse mogoče rešitve. Včasih mi kateri od mojih otrok, ki mi želi nekaj povedati, jaz pa sem z glavo še v službi, celo reče: »Oči, ali me sploh slišiš?« Seveda je pri otrocih vedno dobro biti pripravljen na polno pozornost, saj se priložnost morda ne vrne. Sam se znova in znova učim, da je treba vzpostavljati reden čas, namenjen sporazumevanju, pa naj bo to v zakonu, družini, službi, župniji ali najširše v družbi.

Biti slišan je najgloblje hrepenenje vsakega človeka. Biti razumljen in sprejet od drugega v svoji ranljivosti, samoti, skrbeh, pogledih ali doživljanju, je največ, kar lahko prejmemo. Svetovalci na Karitas velikokrat povedo, da je materialna pomoč sicer pomembna, še več pa pomeni ljudem v stiski, če doživijo občutek sprejetosti in razumevanja, ki jim da moči za pozitivne korake. Tisti, ki delajo na telefonih za duševne stiske, vedo, da se nekaj klicev iz tedna v teden ponavlja. Za številne pa je pogovor resnično olajšanje in rešitev. Nekateri bi brez iskrenega poslušanja na drugi strani linije po vsej verjetnosti v naslednjih urah končali svoje življenje. Izgovorjena in slišana beseda ima izjemno moč. O tem pričajo tudi terapevti. Besede, ki jih izrečemo in jih slišimo sami, naš sozakonec ali skupina, lahko pomenijo ozdravitev, odpuščanje in razrešitev. Strokovno je tudi poznano, da je gluhota za človeka bistveno večja prizadetost kot slepota, kar se zdi neverjetno. Vendar je neposreden stik z drugim človekom, da lahko povemo, da nas nekdo sliši, da se lahko naglas pogovarjamo tudi s sabo in z Bogom, nekaj izjemno pomembnega za naše življenje.

Seveda pa ima »biti slišan« tudi širšo umestitev. Številni delodajalci ne slišijo svojih delavcev in jih jemljejo kot surovino na trgu dela, na poziv ob vsakem času. Neplačane nadure, poniževanje in nevarni pogoji za delo. Tudi delavci lahko delo opravljajo malomarno, kradejo podjetju sredstva, ko v službi opravljajo privatne zadeve. Največjo škodo pa delajo, kadar so do strank neprijazni in pri delu nestrokovni.


Avtor komentarja je Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas. FOTO: Tatjana Splichal


Podobno je v župniji. Ali slišimo domačega župnika, ki je morda v letih, ko bi moral biti že zdavnaj upokojen, še vedno polno aktiven? Ga slišimo, ko je sam v samoti župnišča? In obrnjeno, ali župnik sliši župljane in jih poskuša razumeti v njihovih stiskah in okoliščinah tega časa?

Ali slišimo drug drugega v epidemiji? Godrnjamo nad »policijsko uro« in omejitvijo gibanja. Šele sedaj si lahko predstavljamo, kaj pomeni biti v domu za starejše, kjer tudi v času brez epidemije mnogi nimajo obiskov in je njihov svet samo soba, jedilnica in morda še dvorišče. Če smo zdravi, se težko vživimo v tiste, ki zaradi koronavirusa potrebujejo intenzivno zdravljenje ali so celo v komi. Težko se vživimo v ljudi, tudi mlajše, ki bodo imeli za vedno posledice, tiste, ki umirajo zaradi covida in njihove najbližje. Človeško življenje je neprecenljivo ne glede na starost. »Naše glasbene želje« ter izzivanje bolezni brez maske in razdalje ga ne smejo ogrožati.

Ker smo v tednu Karitas, smo še posebej povabljeni, da pomislimo na ljudi v stiski. Poglejmo jim v oči, poslušajmo njihovo zgodbo, poskušajmo jo slišati s srcem, in vsi predsodki bodo odpadli. Ni lahko, a je vredno poskusiti.
_ _ _

*Prispevek je osrednji komentar v tedniku Družina (48/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Komentar: Ko se zdi, da se kraljestvo maje

Komentar: Naučimo se sobivati

Komentar: Zahvalna nedelja v prazni cerkvi z razkužilom

Komentar: Iz življenja v Življenje