Sestra Emanuela Žerdin: »Živimo v morju besed, ki pa so zelo kratkožive.« FOTO: Tatjana Splichal. 


Veliko veselje smo doživeli verniki celjske škofije, ko smo, čeprav mnogi samo prek ekranov, spremljali posvetitev novega škofa Maksimilijana. Nismo se več počutili kot pozabljena skupnost, ki ji nikakor ne morejo najti voditelja in pastirja. Posvetitev smo doživeli kot znova oživljeno Božjo navzočnost, kot Kristusov prihod k nam, v naše vsakdanje življenje in domovanje.

Obred posvetitve je res bogat in nepozaben, a meni se je najbolj vtisnil v spomin trenutek, ko je apostolski nuncij novemu škofu izročil evangeljsko knjigo. Dal mu je v roke načrt njegove službe, navodila njegovega pastirovanja in smisel njegovega imenovanja.

To je tisto, po čemer se posvetitev razlikuje od nekega imenovanja ali izvoljenosti za ostale službe ljudstvu. Škof prejme v roke Božjo besedo, evangelij, da oznanja in živi ne sebe, ampak Kristusa, navzočega v Božji besedi.

Sedanji način življenja je poplavljen z besedami, saj nenehno brskamo po pametnih telefonih, beremo, pišemo, si dopisujemo, sporočamo, kritiziramo … Živimo v morju besed, ki pa so zelo kratkožive, kot iskre se zasvetijo in naslednji trenutek že ugasnejo, saj jih prekrijejo druge besede.

Pogosto preberemo in si zapomnimo samo naslove, a zdi se nam potrata časa odkriti, kaj se resnično za njimi skriva. Zato je danes beseda izgubila svojo verodostojnost, svojo pomembnost, lepoto in svojo resničnost. A še vedno ima neizmerno moč, saj po besedi drugim sporočamo tisto, kar nosimo v sebi in v svojem srcu.

Besede še zmeraj ubijajo ali oživljajo, ranijo, uničijo nasmeh, po drugi strani pa dvigajo, razsvetlijo in prinašajo upanje, mir, veselje in novo življenje! Besede, rojene v sovraštvu in želji po uničevanju, so besede smrti, temne in težke, a besede, ki jih najdemo v knjigi življenja, v evangeliju, prinašajo in rojevajo življenje.

Zato nujno potrebujemo kristjane, vernike, pogumne pričevalce, ki bodo besedo življenja prinesli iz cerkve med ljudi, iz svetopisemskih knjig, prekritih s prašino, v človeška srca.

Ob posvetitvi novega celjskega škofa smo začutili, da je njegova glavna dolžnost odkrivati Božjo besedo vsemu svetu in prinašati življenje v temine sovraštva, smrti in nezaupanja. Ali ni to tudi glavna dolžnost vseh kristjanov?

Marija je zaupala Božji besedi na začetku naše odrešenjske zgodovine in ji dovolila, da je v njej telo postala. Naj tudi mi, skupaj z duhovniki in škofi, znamo zaupati Božji besedi, kajti vse, kar ona obljublja, se izpolni.

Zato lahko mirno in z zaupanjem pristopamo k našemu Bogu, saj ima »besede večnega življenja in mi verujemo in vemo, da je On Kristus, Božji Sin« (prim. Jn 6,69).


Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (23/2021).

Preberite še: 
- Komentar: Sveto sredi sveta
- Komentar: Družina, temeljna celica družbe in Cerkve?
- Komentar: Na napakah se učimo