Od Komne do Vogla (1922 m)



Sodobnemu človeku so najbolj pisani na kožo taki planinski izleti, ki ga po najkrajši poti pripeljejo na izbrani vrh in nazaj v dolino. Kult naglice in hitrih uspehov danes obvladuje vsa področja človekovega udejstvovanja – tudi planinstvo. Zato se velja za spremembo včasih odpraviti na daljše popotovanje po gorskem svetu. Med njim lahko namreč ugotovimo, da je daljša pot v resnici bližnjica do tesnejše povezanosti z naravo in notranjega miru.

Pot od Komne do Vogla, ki pelje vzdolž grebena Spodnjih Bohinjskih gora, spada med najprivlačnejša planinska popotovanja pri nas. Čisto vseeno je, ali jo prehodimo v zgodnjem poletju, ko se ob njej razprostirajo preproge planinskega cvetja, ali jeseni, ko dobijo planinske trate, prostrana melišča in skalnate stene resnobnejši nadih – vedno nas bosta navdušila slikovita pokrajina in lep razgled. Seveda pa se na tako dolgo pot, čeprav na njej ni hudih vzponov in težavnih mest, ne smemo odpraviti nepremišljeno. Ne pozabimo, da postajajo dnevi čedalje krajši in hladnejši, predvsem pa premislimo, ali smo telesno dovolj pripravljeni. Saj lahko pot navsezadnje prehodimo tudi prihodnje leto!

Izlet začnemo pri hotelu Zlatorog, od koder krenemo do mostu čez Savico. Na drugi strani te idilične zelene rečice, ki se nedaleč stran izliva v jezero, sledimo asfaltni cesti, ko ta zavije navzdol, pa nadaljujemo po širokem kolovozu, ki se zložno vzpenja skozi gozd ob vznožju Pršivca. Po približno tričetrt ure prijetne hoje pridemo do odcepa čez Komarčo, znova prekoračimo šumečo reko in že je pred nami Koča pri Savici.

Široka pot na Komno, ki spada med najbolj obljudene planinske poti pri nas, se pod slapom Savica požene čez strmo gozdnato pobočje. Zaradi številnih serpentin je hoja po njej precej enolična, vendar prav nič naporna. Vijugava pot je prava podoba našega življenja, saj se človek dan za dnem in ovinek za ovinkom takole vzpenja navkreber. Morda se nam včasih zdi, da gre vse skupaj prepočasi, a na koncu vendarle ugotovimo, da se z vztrajnostjo in odprtimi očmi na razpotjih daleč pride. Tako v gorah kot v življenju. Če se z ovinki ne obremenjujemo preveč, jih je hitro konec. Strmina se unese, pot izravna in odmakne od roba. Naposled se malce razmakne tudi drevje in na poraščenem robu se prikaže Dom na Komni, ki stoji na križišču planinskih poti proti Krnu, Triglavskim jezerom in Spodnjim Bohinjskim goram.

Za domom, do katerega smo od Savice hodili približno dve uri in pol, se skozi gosto rastje spustimo v kotanjo, nato pa skozi nepregledno goščavo ruševja in rahlo rumenečih macesnov povzpnemo na bližnji hrbet. Tam se pot razširi in prevali navzdol na planino Govnjač. Na križišču planinskih poti, ki se ob ruševinah razbežijo na vse štiri strani neba, zavijemo proti vzhodu. Zdaj hodimo po poraščenem planotastem svetu, nad katerim se dviga razdrapan greben visokih vrhov.

S prevala med Mohorjem in Plešo se pot spusti nekoliko navzdol, nato pa se presuka proti jugu in povzpne do nekdanje planine Za Migovcem. Svet se nenadoma odpre: spodaj v dolini se zasvetlika gladina Bohinjskega jezera, na slikovitem robu se prikaže hotel na Voglu, na desni pa kipi v nebo ostenje Bohinjskega Migovca. Brezskrbnega opazovanja okolice je v trenutku konec, ko skorajda stopimo na črnega gada, ki negibno počiva na robu poti. Ker ne kaže nobene namere, da bi se nam umaknil, ga narahlo potrepljamo s palico. To ga spodbudi, da se vendarle zgane in tedaj se razkrije pravi vzrok njegove lenobnosti: ponevedoma smo ga zmotili prav med glavnim obrokom, saj mu iz široko odprtega žrela še vedno bingljajo gole noge nesrečne miši ali rovke.



Za odcepom proti Škrbini se čez zahodno pobočje Migovca povzpnemo do Konjskega sedla, ki leži nasproti Vrha nad Škrbino. Tu krene levo navzdol pot proti planini Zadnji Vogel, na katero se bomo pozneje spustili naravnost z Vogla. Nadaljujemo po stezi, ki skoraj vodoravno preči gruščnata in s travo porasla pobočja Meje in Rušnatega vrha. Pokrajina, po kateri hodimo, ima povsem visokogorski videz: pred nami in za nami je nepregledna veriga vrhov, čez katere z južne strani pogleduje gosta zavesa kipeče megle. Na križišču pod prevalom Globoko (čezenj pridemo na planino Razor), izberemo vodoravno pot, ki nas kmalu pripelje do naslednjega razcepa. Od tod se povzpnemo na travnat greben, po katerem v nekaj minutah dosežemo razgledni, s soncem obsijani vrh.

Čeprav smo z vzponom na Vogel dosegli zastavljeni cilj, naše poti še ni konec, saj se moramo pred nočjo vrniti v dolino. Z vrha gremo nazaj do križišča pod grebenom, od koder se v serpentinah spustimo do poti s prevala Globoko. Ta nas popelje na skalnat vzhodni greben Vogla, po katerem previdno dosežemo bližnji preval. Z njega krenemo po široki poti proti Ski hotelu na Voglu, vendar z nje kmalu zavijemo navzdol do planine Zadnji Vogel. Od tod se po široki in mestoma neprijetno strmi smučarski progi skozi Žagarjev graben vrnemo v dolino.


Nedeljska maša
V Bohinjski Bistrici je maša vsako nedeljo ob 7. in 10. uri, v Stari Fužini pa ob 19.30.


Izhodišče: Ukanc

Višinska razlika: približno 1.380 metrov

Dolžina poti (Ukanc – Savica – Komna – Vogel – Žagarjev graben – Ukanc): 10 do 11 ur

Težavnost: Pot je zelo dolga in naporna, vendar na njej ni zahtevnih mest. Najlaže je, če jo prehodimo v dveh dneh in vmes prespimo v Domu na Komni. (Med Komno in turističnim naseljem na Voglu ni nobene planinske koče!) Z Vogla se lahko v dolino vrnemo z žičnico, ki vozi vsak dan med 7. in 19. uro, in sicer na vsake pol ure.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1:50.000