Storim tako kot arški župnik, ki je dejal: »On gleda mene in jaz gledam njega.« Včasih potrebujem nekaj časa, da sem tam zares navzoč tudi sam. Pri tem mi pomaga, da preberem kak odlomek iz Svetega pisma, desetko ali več rožnega venca, rožni venec Božjega usmiljenja. Ali pa ponavljam besede sv. Karla de Foucaulda: »Tu si, moj Gospod, sveta evharistija, tukaj si v tabernaklju, komaj meter od mene! ... Tvoje telo, tvoja duša, tvoje človeštvo, tvoje božanstvo.« Sproti mu skušam izročati misli, ki prihajajo, in se vračati k njemu. Bistveno v molitvi se mi zdi, da se Jezusu pustim imeti rad, da se kakor sončim v njegovi naklonjenosti do mene. Pri molitvi ne gre za to, da veliko mislimo, ampak da veliko ljubimo, je rekla sv. Terezija Avilska.