Od ustanovitve leta 1872 do druge svetovne vojne je Glasbena matica položila temelje slovenski glasbeni kulturi; sedemdeset let je bila gonilo slovenskega glasbenega življenja doma in najboljša ambasadorka slovenske glasbene kulture v tujini. Ustvarila je ogromen duhovni kapital, iz katerega še danes črpajo profesionalni in amaterski glasbeniki. Pred slavnostno akademijo smo za tiskano Družino (20/2022, stran 18 in 19) o častitljivi zgodovini ustanove in mestu, ki ga ima danes, pogovarjali s predsednico Veroniko Brvar.

Nekaj njenih misli iz intervjuja:

O začetkih Glasbene matice: 

»Pred 150 leti so se zbrali izjemno srčni ljudje, ki so videli v glasbi, predvsem v petju, dejavnost, ki bo ohranila slovenski narod. Zavedali so se: kolikor bo živela slovenska pesem, toliko časa bo živel slovenski narod – mislim, da je to poudaril tudi letošnji Prešernov nagrajenec dr. Mirko Cuderman. V času stopnjevanega pritiska nemške skupnosti so se tega zavedali še mnogo bolj, kot se mi danes. Vedeli so, da če bodo dali narodu glasbeno kulturo, bodo s tem ne le poskrbeli za razvoj naroda in ohranitev jezika, ampak tudi za splošno izobrazbo. In želeli so pokazati Evropi in svetu, da ima slovenski narod izjemne ustvarjalce, ljudi, ki lahko prispevajo tako v narodovo kot tudi v svetovno zakladnico kulturne dediščine.«

V glasbenem programu so nastopili vsi pevski zbori matice, učenci njene pevske šole in gosti. FOTO: Eva Premk Bogataj

O pobudnikih:

»V dokumentih se omenja ljubiteljski pevec Vojteh Valenta, idejo o ustanovitvi pa naj bi mu zaupal Blaž Kuhar, član ljubljanske Narodne čitalnice. Ob Valenti so se zbirali rodoljubi, tudi politiki različnih prepričanj, ki pa so bili enotni, da se je treba pri kulturnem, predvsem glasbenem ustvarjanju združiti. Razmišljali so širokopotezno, ali kot je dejal akademik Lojze Lebič, »zastavili so celostno«. Pomeni, da se niso omejili na eno področje, ampak so razvili paleto glasbenih dejavnosti: od izobraževanja na več stopnjah do zbora, orkestra, koncertov, festivala, založništva … Torej prvi člen je bil: podpirati slovensko glasbo na vseh ravneh, takoj za tem pa člen, da bodo spodbujali slovensko glasbeno ustvarjalnost – za šolo, koncerte in cerkve. Pomembno je poudariti, da društvo ni izšlo iz nekega pevskega združenja, ampak s premislekom inteligentnih ljudi, ki so nekaj pomenili na takratnem glasbenem in sploh kulturnem in političnem področju.«

 Alejo skladateljev pred hišo na Vegovi je zasnoval arhitekt Jože Plečnik. FOTO: Tatjana Splichal

*o glasbeni šoli, ki jo je ustanovila GM, in prvih profesorjih:

»Glasbeno šolo je ustanovila po desetih letih delovanja, leta 1882. Že takoj je bilo vpisanih 28 učencev, med prvo svetovno vojno pa npr. tudi 800. V začetku so imeli težave s kadri, profesorji, ki bi poučevali slovensko. Dokumenti opisujejo primer odpuščenega učitelja, ki je bil sicer Slovenec, a je poučeval v nemščini. Vztrajali so, da se poučuje slovensko, s tem so tudi iskali slovenske izraze za glasbene pojme, gradili so tudi glasbeno terminologijo. Po štirih letih je prišel za ravnatelja Fran Gerbič, izobražen glasbenik z mednarodno kariero. V tistem času je imel pomembno mesto na konservatoriju v Lvovu v Ukrajini. Odborniki so mu pisali, da ga domovina kliče, in odzval se je z besedo: »Pridem!« Prizadeval si je za ustanovitev konservatorija, a Avstro-Ogrska ni dovolila, čeprav so že kmalu zadostovali zahtevam poklicnega izobraževanja. Iz šole so izšli poklicni glasbeniki, cela vrsta skladateljev, dirigentov, inštrumentalistov, ki so se zapisali med največja imena konca 19. in prve polovice 20. stoletja.«

Hiša Glasbene matice, kot jo je leta 1932 načrtoval arhitekt Jože Plečnik. FOTO: arhiv GM

*o nastopu zbora GM na Dunaju, edinega slovenskega zbora doslej, ki je nastopil v znameniti dvorani Musikverein:

»Zbor Glasbene matice so ustanovili leta 1891. Na čelo je prišel dirigent Matej Hubad naravnost z Dunaja. Bil je mogočna osebnost. /…/ Leta 1896 so nastopili na Dunaju, v znameniti dvorani Musikverein – po mojih podatkih je edini slovenski zbor do danes, ki je nastopil v tej znameniti dvorani. S koncertoma so se prestolnici monarhije zahvalili za pomoč po rušilnem potresu v Ljubljani leta 1895, zahtevno dunajsko publiko pa navduševali dva večera. Prvi večer je 189 pevcev in pevk v narodnih nošah zahtevno dunajsko občinstvo ogrelo s slovenskimi ljudskimi pesmimi, madrigalom Jakoba Gallusa in vokalno-instrumentalnima skladbama Zdenka Fibicha Pomladno prebujenje in Te Deumom Antona Brucknerja. Drugi večer so slovenske pevce znova spremljali Dunajski filharmoniki, izvajali so balado Mrtvaški ženin skladatelja Antonina Dvoržaka in dirigiral je kar skladatelj sam. Menda filharmoniki niso bili najbolj navdušeni, da bo z njimi nastopil zbor iz province, po koncertu pa so jim peli hvale tudi najbolj strupeni kritiki.«

*o mestu duhovnikov v GM:

»Duhovniki so imeli nepogrešljivo mesto. Hugolin Sattner, Stanko Premrl, Anton Foerster – bili so člani artističnega oddelka in po naročilu Glasbene matice pisali cerkvene in posvetne skladbe. Ko je mešani zbor Glasbene matice leta 1917 prvič zapel Premrlovo Zdravljico, piše v arhivih, je »zadišalo po državnosti«. Ljudi je pretreslo, začutili so, da je narodna himna, in ob poslušanju so vstali. Premrl je spodbudil duha, slutnjo, da se bo nekaj spremenilo. Večkrat se omeni, da je bila Zdravljica seme, ki je klilo še desetletja, danes pa imamo eno najlepših himen na svetu. Duhovniki so tudi vzgajali, kako se glasba posluša, imeli so izobraževalno vlogo. Spodbujali so petje slovenskih pesmi tudi v cerkvah, prepevali z verniki, z njimi romali … Delali so za dobrobit slovenskega naroda.«

Hiša na Vegovi je povojna komnistična oblast Glasbeni matici odvzela, po osamosvojitvi so jo z denacionalizacijo dobili nazaj. FOTO: arhiv GM

*o duhovniku Jakobu Aljažu: 

»Jakob Aljaž je poleg glasbe zaslužen, da je društvo kupilo hiši na Vegovi in Gosposki, iz svojega žepa je daroval veliko vsoto denarja. Po vojni je komunistična oblast hiši nacionalizirala, a smo ju po osamosvojitvi z veliko prizadevanji dobili vrnjeni in danes predstavljata vir dohodkov za naše delovanje.«

*o prepovedi delovanja po drugi svetovni vojni: 

»Glasbeni matici je nova oblast očitala več stvari, med drugim, da se je udinjala okupatorju, da je kršila kulturni molk, da ni upoštevala navodil OF, ko je v cerkvi priredila koncert. Slednje je bil očitek, ko je leta 1943 zbor Glasbene matice izvedel Križev pot skladatelja duhovnika Matije Tomca – nastop je bil sporočilen, Tomc je vedel, kaj piše. Seveda nič ni bilo res, kar so ji očitali, bila je le nezaželen subjekt z drugačnimi vrednotami, kot jih je uveljavljal novi režim. Pravnik Vladimir Ravnihar, zadnji predsednik pred ukinitvijo, je dokazal, da je bil cilj oblastnikov zgolj eden: Matica esse delendam, Matica mora biti ukinjena. S slovensko pesmijo so res nastopali tudi med vojno, a z namenom, da pokažejo okupatorju, da imamo visoko glasbeno kulturo, da nismo barbari, piše Ravnihar, ki je bil že med vojno na zahtevo oblasti odstranjen z mesta predsednika in kasneje interniran v Gonars (daljši članek o Glasbeni matici v času druge svetovne vojne in po njej je bil objavljen v februarski prilogi Slovenski čas, op. K. H.).«

Kakšno mesto je imel zbor GM v slovenskem prostoru po vojni, kako je bila GM povezana z arhitektom Jožetom Plečnikom, rojenem istega leta, kot je bila ustanovljena GM, in kakšno mesto ima GM v kulturnem in glasbenem prostoru danes? V intervjuju z Veroniko Brvar v tiskani številki Družine (21/2022).