Upam si trditi, da so povečini mlajši in zdravi, za katere je konec življenja nekje v odmaknjeni prihodnosti. Spominjam se kolegice, sicer ugledne zdravnice, ki je bila goreča zagovornica Zakona, a ko se je sama že tretjič spopadla s smrtonosno boleznijo, ni niti za hip pomislila na nasilno končanje življenja, ampak se je borila do konca. Dostojanstveno. Z upanjem. Z ljubeznijo. Ki je je bila deležna od svojih najbližjih. In s podporo zdravstvenega tima. Paliativnega tima.

V slovenski družbi je samomorilnost že vrsto let problem. Koliko truda strokovnjakov je bilo vloženega v programe za preprečevanje samomora! In trud se je obrestoval. Zdaj pa pride skupina, ki ponudi samomor kot rešitev, kot »dejanje usmiljenja«, kot »jamstvo, da človek ne bo deležen neželenega trpljenja«. Sicer ne samomor kot tak, ampak samomor s pomočjo. Ne kogar koli, ampak zdravniškega tima! Ljudi, ki so se učili reševati življenja, zdraviti, lajšati bolečine in trpljenje zelo bolnim, ohranjati njihovo dostojanstvo, skratka, pomagati ljudem.

Zdaj pa pride skupina, ki ponudi samomor kot rešitev, kot dejanje usmiljenja, kot jamstvo, da človek ne bo deležen neželenega trpljenja.

»Ampak saj gre za pomoč!« bi rekel snovalec Zakona, »za pomoč pri neznosnem trpljenju!« Kako definirati »neznosno trpljenje«? V medicini vemo, da je za nekoga nekaj neznosno, za drugega pa ne, skratka, gre za izrazito subjektiven odnos do trpljenja. Varovalka naj bi bil tim strokovnjakov, ki bi z vseh zornih kotov preučil, ali bolnik v resnici neznosno trpi … A izkušnje – tudi v državah, kjer je zakonsko uveljavljena evtanazija – kažejo, da ga ni zakona, ki ga ne bi bilo mogoče zlorabiti. Ob tem bi spomnila še, da visok odstotek samomorov ostane pri poskusu, v primeru Zakona pa gre za nepovratni dogodek. Je tveganje res »nično«?

Kakor je vprašljiv kriterij neznosnega trpljenja, je vprašljiv tudi kriterij »želje« ali »prostovoljnega pristanka«, še zlasti pri pacientih, ki so povsem odvisni od nege drugih; pri teh je čisto mogoče, da se bodo želeli umakniti, da ne bi bili v breme svoji družini. Na to, občutek dolžnosti samoodstranitve prizadetih, je opozarjal že akademik prof. dr. Jože Trontelj. Govoril je tudi o težnjah po presajanju organov v deželah, kjer je evtanazija uveljavljena, pa na možnost posega brez privolitve in na razmišljanje o prihrankih, torej finančno vrednotenje življenja. Je to »strašenje malih otrok«?

A izkušnje – tudi v državah, kjer je zakonsko uveljavljena evtanazija – kažejo, da ga ni zakona, ki ga ne bi bilo mogoče zlorabiti.

Zakon – enako velja za zakone o evtanaziji – je nastal na osnovi nekih izjemnih primerov, ki so vedno bili in vedno bodo, a veljal naj bi za vse, brez izjeme. To pa je etično vprašljivo izhodišče. Posega tudi v pravno ureditev naše družbe, saj je po slovenski ustavi življenje nedotakljivo, pa tudi v civilizacijske norme, ki temeljijo na judovsko-krščanski tradiciji, po kateri je življenje sveto in je dar.

Snovalci zakona se sklicujejo na pravico do dostojne smrti: šlo naj bi za človekovo avtonomijo, njegovo osebno svobodo, neodvisnost. Treba je poudariti, da ima pacient vedno pravico, da odkloni zdravljenje, njegova avtonomnost torej že zdaj v nobenem pogledu ni kršena. Zadnjim dnevom življenja je mogoče odvzeti trpljenje in jim povrniti dostojanstvo, hotena prekinitev življenja pa jim povsem odvzame vzvišenost in svetost poslednjega slovesa.

Treba je poudariti, da ima pacient vedno pravico, da odkloni zdravljenje, njegova avtonomnost torej že zdaj v nobenem pogledu ni kršena.

Kaj torej potrebujemo? Dobro blažilno nego – paliativno oskrbo, ki že zdaj, kjer je vzpostavljena, odlično deluje. To so temelji, na katerih je treba graditi.

In kaj še? Več človečnosti, več topline, več človeške bližine. Tisto, kar je v starosti najtežje, je strah pred osamljenostjo, izključenostjo. Človek kot družbeno bitje potrebuje občutek sprejetosti, ljubljenosti, dragocenosti; a je tudi duhovno bitje. In prav to zanemarja: šele ko bo spoznal, da ni vsemogočen, ko se bo v spoznanju presežnosti zavedel lastne majhnosti, bo postal velik v soočenju s trpljenjem … in z odhajanjem.