Na velikonočni večer sta na tradicionalni protipotresni pobožnosti v kapeli sv. Družine ljubljanski nadškof Stanislav Zore in pomožni škof Franc Šuštar spodbudila vernike k povezovanju v goreči molitvi in skupni prošnji, da bi bili obvarovani potresa in podobnih katastrof, pa tudi k spominu na vse ljudi, ki doživljajo velike osebne preizkušnje in pretrese.


Foto: posnetek zaslona/Facebook


Priznavamo svojo krhkost in ranljivost

S protipotresno pobožnostjo najprej priznavamo svojo krhkost in ranljivost, je pridigo začel nadškof Zore. »Tega ni vedno lahko priznati, kajti v slepi zagledanosti vase je človek stalno v skušnjavi, da bi se imel za večjega, močnejšega, bolj neodvisnega, kot v resnici je. Dostikrat s težavo priznava Boga nad seboj, pa tudi vse oblike, ki dajejo smer našemu življenju, da smo varni drug z drugim, da moremo med seboj sodelovati in ne drug drugega ogrožati.«

Stopamo na goro, ki ni več naša

V našem življenju so zarisane meje, do katerih smemo: meje našega delovanja, naših postav, naših osvojitev. »Naprej ne smemo. Vendar pa teh meja ne priznavamo. Mislimo, da lahko naredimo vse, kar zmoremo; si privoščimo vse, kar nam pride na misel. Začnemo stopati na goro, ki ni več naša, ki je sveta; na območje, ki ga je Bog pridržal zase. In ko začnemo stopati v območje svetega na nepravi način, ko začnemo jemati Bogu iz njegove suverenosti, ljubezni in previdnosti, kar je zadržal zase, takrat začnemo ogrožati sebe. Kajti takrat Božje postave ne veljajo več. Začnemo oblikovati druge postave, ki pa nas v resnici ogrožajo,« je poudaril Zore.

Kakšen je Bog, ki to dopušča?

Potem pa nad nas pride nesreča in se začenjamo spraševati, od kod in zakaj in kdo je tega kriv in kakšen je Bog, ki to dopušča. »Pozabljamo, da smo prestopili mejo svetega, Božjega in začeli vse urejati po svoji pameti, všečnosti. To se dogaja nam vsem. Presenečeni lahko ugotovimo, kako daleč smo sposobni stopati, premikati mejo svetega, mejo življenja, čeprav je v resnici ne moremo – le domišljamo si, da jo lahko.«



Ko se zamaje moje moralno življenje

V jutru nedavnega potresa v Zagrebu je bil na sprehodu. »Koliko takšnih potresov – ne le teh, ko se zatrese Zemlja in popokajo stavbe –, ko se zatrese družba, ko se zamaje moje moralno življenje, se zgodi, ne da bi jih zaznali, ker smo pozorni na nekaj drugega in se lahko okoli nas ali v nas stvari podirajo, mi pa tega ne vemo. Ne zavedamo se, da smo začeli premikati mejo svetega, Božjega,« je izpostavil nadškof.

Tudi Jezusovo vstajenje je zaznamoval potres

»Zato Gospodu danes iskreno priznavamo, da nam je žal, da pozabljamo na to, kar je On pridržal zase. Da posegamo v območje, ki ga je On ohranil zase. In na ta način v svetu, v družbi povzročimo toliko hudega. A prav ti potresi nas lahko prebudijo. Tudi Jezusovo vstajenje je zaznamoval potres, ki je odpiral grobove. Dostikrat se mora v našem življenju zgoditi potres, da se odprejo naši grobovi, da vstanemo, da spet vidimo, da spet začnemo hoditi. Potres je potreben, da spet stopimo iz naših ječ v svobodo oznanjevalca in prič Jezusa Kristusa v tem svetu, med ljudmi, h katerim smo poslani.«

Gospod naj nam da tenkočutno srce

Zato, končuje Zore: »Gospod naj nam da tenkočutno srce, da bomo zaznavali vsa ta znamenja potresa. Tako potresa, ki nastane, ko prestopamo meje, ko ne spoštujemo Boga in nehamo spoštovati tudi drugega in sebe, kot tudi potresov, v katerih se odpirajo naši grobovi, naše ječe, v katerih smo povabljeni, da spet postanemo polnokrvni ljudje, veseli življenja, odrešenosti. Ljudje vstajenja. Gospod, ki pozna našo stisko, naj danes sliši naše molitve in prošnje, naj stegne svojo roko, kakor jo je stegoval v zgodovini izvoljenega ljudstva nad svoj narod, da ga je vodil in obvaroval hudega in ga pripeljal v obljubljeno deželo. Tako naj stegne svojo roko tudi nad nas, da nas bo vodil, varoval in tudi nas pripeljal v obljubljeno deželo večnega življenja.«