Prvo berilo: Ostati hočemo zvesti Bogu, Joz 24,1–2a.15–17.18b;
Ps 34;
drugo berilo: Skrivnost zakonske zveze odseva v Kristusu in Cerkvi, Ef 5,21–32

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69)

Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«

Video razlaga za otroke

Preizkušnja vere

Piše: Simon Potnik

Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu. Ne gospodom, ne gospostvu. Že Jozuetu, edinemu preživelemu v celotnem popotovanju skozi puščavo, je jasno, da je samo eden Gospod.

Jaz in moja hiša bomo služili Gospodu. Vsako leto lahko obhajamo to obletnico, komu pripadamo. Morda je to priložnost za poživitev lepe nedelje domačega farnega zavetnika ali za družinsko romanje – da se vsa družina spet posveti Gospodu.

Služiti Bogu ne pomeni biti njegov suženj.

Služiti Bogu ne pomeni biti njegov suženj. Ne pomeni biti brez svobodne volje, torej osebne odločitve. Popolnoma drugače zveni, ko obudim Jezusovo zapoved ljubezni. In iz ljubezni vem, da moram k maši. Iz ljubezni moram k obhajilu. Kam pa naj se grem drugam hranit? Iz ljubezni grem k spovedi. Kje pa naj drugje prejmem odrešenje? Iz ljubezni molim. Koga pa naj slavim, če ne Njega?

Kako naj to verjamemo?

Z Janezovim evangelijem po dobrem mesecu zaključujemo to zahtevno poglabljanje v skrivnost življenja v Kristusu. Od množice, ki je jedla kruh v puščavi, smo prišli do učencev, a še ti zapuščajo Pot. Utrujeni so od velike zahteve, ki jo Jezus postavlja kot edino možnost. Trda je ta beseda! Ne verjamem, da je bilo lahko sprejeti dejstvo, da je Jezus naredil mogočno znamenje pomiritve viharja. Moški so bili. Marsikaj so doživeli. Ampak da nekdo ukazuje vetru in morju?! In pomnožitev kruha v puščavi? Kako je to storil? Kako naj to verjamemo? Ampak kruh je bil pa dober in ribe ravno prav pečene. Ko se spomin umiri in pojavi nova lakota, se spet pojavi vprašanje vere in nevere. Saj se še spomnimo, da so na začetku Jezusa morda celo iskreno spraševali, kako naj izpolnijo Božjo voljo. Odgovor se je glasil: verujte v tistega, ki ga je poslal Bog. Potrebovali so znamenja, potrditve, dokaze. In jim jih je dal. In so ga hoteli za kralja. Ko jim je dal nova znamenja, so se spraševali, od kod je, čigav je, na čigavi strani je …

Ko lahko zmaga dvom, se v nebo mogočno vzdigne veroizpoved ubogih.

Po dva tisoč letih krščanstva se še vedno ukvarjamo z istimi vprašanji: Kdo je on? Je v tisti hostiji res On? Kako lahko naredi moje življenje boljše? Jezus si ne dela utvar. Jasno pove, da nekateri vanj ne verujejo. Kaj vse so z njim doživeli, pa vendar vanj niso verjeli. Zato obudimo hvaležnost za dar vere, za tiste, ki so nam posredovali seme vere, ob katerih je naša vera rastla in se krepila, ter prosimo za moč odločitve. Vera je dar in je odločitev.

V težki preizkušnji vere, ko lahko zmaga dvom, se v nebo mogočno vzdigne veroizpoved ubogih. Kam pa naj gremo? V koga drugega naj verujemo? Vate verujem. Zato ostani, moli, moli veroizpoved, moli obljubo Gospodu, slavi Boga, ostani! Kajti njegove besede so še vedno duh in življenje.