Nadaljevanje iz: Kočevski proces, komunistično sodišče, Ivan Lavrih [3]

Od vseh jetnikov, ki smo bili zaprti v kočevskem gradu, nas je ostalo živih samo 18. Nemci so tedaj začeli ofenzivo proti Kočevju, zato je moralo »sodišče« pa tudi ujetniki oditi. Zopet so nas zvezali z žico in nas 22. oktobra odpeljali na tovornjaku v Grčarice.

Vas je bila skoraj popolnoma porušena in požgana. Zato so poskrbeli partizani, ko so z italijansko pomočjo zavzeli Grčarice. Župnišče ni bilo preveč poškodovano, zato so nas peljali tja. Več sob v župnišču je bilo že natrpanih z drugimi jetniki. Nas so dali v majhno sobo pri kuhinji, ki je bila neke vrste shramba. Lačni smo bili, pa nam niso ničesar dali. Kaj bodo z nami naredili, tudi nismo prav nič vedeli.

V Grčaricah so poslali v smrt 21 ujetnikov

24. oktobra, ob 8. uri zjutraj, so poklicali 21 jetnikov. Postavili so jih v vrsto pred župnišče, ravno pred našim oknom. Videl sem župnika Viktorja Turka in patra Placida Grebenca iz Stične. Poklical sem Turka. Videl me je. Turk je zahteval od partizanov duhovnika, ki bi jih spovedal. Komunisti so se mu samo smejali. Župnik Turk in pater Placid sta se ozrla proti oknu in sem jima dal odvezo. Turk je še zaklical: »Pod štengami.« Nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Vendar sem pogledal pod stopnice, ki so peljale pod streho in tam sem našel njegov brevir in štolo v njem. V brevirju pa so bila tudi napisana mnoga imena onih, ki so jih komunisti ubili, s katerimi je bil župnik zaprt.

Grčarice, leseni kip s komunistično razlago zločina 10. septembra 1943 – zmagoviti partizan. FOTO: Ivo Žajdela

Umorjene v Bavdlah nad Grčaricami so prekopali na pokopališče

Teh 21 ujetnikov so partizani odgnali v gozdiček nad Grčaricami /glej Tone Ferenc, Dies irae, Ljubljana, 2002, str. 667/, v majhno dolino in jih tam ustrelili. Strele smo slišali, tako smo zdaj lahko sklepali, kaj se bo zgodilo tudi z nami. Te mučence smo pozneje, po nemški ofenzivi, izkopali in pri tem sem bil sam navzoč. Pater Placid je bil popolnoma nag. Samo kolar je imel za vratom in rožni venec. Po celem telesu je imel polno ran. Župnik Turk je bil ubit s kamenjem. Poleg njega smo našli v grobu vrečo ostrega kamenja, s katerim so ga ubijali, dokler ni izdihnil. Po vsem telesu je imel rane, posebno po glavi. Enako so bili mučeni tudi drugi. Nekatere smo identificirali: dr. Vinko Blaško, Ernest Šijanec, Boris Pertot, medicinec Grajf /Ivan Greif, Sv. Marjeta pri Ptuju/ in njegov brat /Franc Greif / in drugi.

Partizani so se s 54 ujetniki ustavili v Medvedjekovem gozdu

Število jetnikov v Grčaricah se je tako zmanjšalo na 54. 24. oktobra so nas odgnali v gozd nad Grčaricami, kjer smo taborili dva dni. Malo smo mislili na beg, pa ni šlo. Straže so bile premočne in preveč budne. Enemu pa je le uspelo pobegniti: Antonu Modicu iz Žimaric. Ko so komunisti to opazili, so nam pod smrtno kaznijo prepovedali zapustiti taborišče. Od prestanega živčnega in telesnega trpljenja, posebno lakote, smo bili popolnoma izčrpani. Posebno bolan je bil neki starejši možakar, Štalcar po imenu /Ivan Štalcer iz Grčaric, glej Ferenc, Dies irae, str. 635/. Da ne bi delal sitnosti s svojo boleznijo, so ga enostavno ustrelili, truplo pa pokrili z vejami.

V daljavi smo slišali streljanje, znamenje, da se Nemci približujejo Kočevju in Grčaricam. Zato zopet na pot, v hrib Medvedjek ali Medvedjekov gozd. To je bilo po mojih zapiskih 27. oktobra. Po večurni hoji skozi pravi kočevski pragozd smo prišli do neke jase, kjer naj bi bilo naše taborišče. Uredili smo svoje »postelje«: smrekove veje za »blazino«, veje za podzglavje in veje za pokritje. Streha pa nebo nad nami.

Grčarice, leseni kip s komunistično razlago zločina 10. septembra 1943 – zmagoviti partizan. FOTO: Ivo Žajdela

Studenec je bil v dolini, skoraj štiri ure tja in nazaj

Vode v taborišču ni bilo. Studenec je bil v dolini, skoraj štiri ure tja in nazaj. Vsako jutro je šla dol kolona ujetnikov s stražo in v kantah smo na kolih preko rame prinesli vodo v taborišče. Imeli smo prav malo hrane, nekaj smo nakradli okoli Grčaric. Imeli smo še eno mulo, ki pa so jo Nemci z letala ustrelili. Ta mula je bila naša hrana več dni. Zadnje dni je bila seveda že precej »živa«, črviva, pa je še kar šlo. Neko noč sem bil tako lačen, da sem tvegal življenje, da bi kaj »organiziral«, ukradel za pod zob. V kotlu, kjer smo kuhali, smo vedno pustili malo za stražarje, ki so zgodaj zjutraj prišli nazaj v taborišče. Po trebuhu sem se splazil do kotla, segel z roko vanj in zagrabil velik kos »mesa«. S kakšnim veseljem sem se zopet plazil na svojo posteljo. Tam, v temi in pod odejo, ko sem stvar nekoliko bolj natančno pretipal in dal pod zob, je »meso« kar naenkrat postalo kopito mule. Malo sem oglodal, in je bilo konec moje večerje.

Predavanja o čudovitem delu za osvoboditev slovenskega naroda

Četa partizanov, ki je bila z nami, je štela kakih 90 mož. Dejansko se tudi oni niso imeli veliko boljše kot mi, vendar so le imeli nekaj pravih šotorov. Še vedno nam ni bilo jasno, kaj bodo z nami počeh. Zakaj nas niso takoj ustrelili?

Čez dan smo morali poslušati predavanja o OF in njenem čudovitem delu za osvoboditev slovenskega naroda, istočasno pa tudi govore o naši zaslepljenosti, neumnosti in izdajalstvu. Zaveden Slovenec sploh ne more biti zunaj OF. Seveda, komunistična partija je avantgarda, voditeljica v osvobodilnem boju. Predavateljev je bilo več. Vso šolo ali pranje naših možganov je vodil advokat Lemež. Tudi naša »pričevanja« so zahtevali. Za dan, ko smo pobegnili, bi moral jaz predavati o škofu Rožmanu v službi nemškega Gestapa.

Grčarice, leseni kip s komunistično razlago zločina 10. septembra 1943 – poraženi četnik (»plavogardist«). FOTO: Ivo Žajdela

Prej ali slej nas bodo postrelili, treba je misliti na beg

V svojih tajnih pogovorih smo ujetniki prišli do zaključka, da nas bodo prej ali slej gotovo postrelili. Treba bo misliti na beg. To pa ni bila lahka zadeva, kajti raztepene partizanske enote so se zatekle v kočevske gozdove in vedno so kakšne enote hodile mimo našega taborišča.

Treba bo kako izvedeti, kaj nameravajo partizani narediti z nami. Pa smo pregovorili mladega fantiča Črtaliča, komaj 16 let mu je bilo, da se prostovoljno pridruži partizanom. Uspelo mu je. Prav z veseljem so ga sprejeli, ko je na dolgo in široko »obžaloval« svojo preteklost in obljubljal »zvestobo« OF. Čez nekaj dni so ga naredili celo za kurirja med našim taboriščem in glavno komando nekje v Medvedjeku. Fant je lepo opravljal svojo službo. 31. oktobra se je vrnil z glavne komande, toda predno je sporočil naročilo našemu štabu, je prišel k Mavcu in meni in nama povedal, da nas morajo vse likvidirati, ker se Nemci približujejo Medvedjeku.

Na poti po vodo v dolino – rešitvi naproti

Povedal sem novico drugim ujetnikom, nekateri so verjeli, drugi ne. Kako to veva, pa nisva smela povedati zaradi Črtaličeve varnosti. Takoj, še isti večer, sta se organizirali dve skupini za pobeg. V vsaki skupini štirje. Prvi skupini je uspelo oditi iz taborišča v temi v zgodnjih jutranjih urah. Jaz pa sem bil v drugi skupini, ki je bila določena, da gre zgodaj zjutraj po vodo k studencu. V tej skupini nas je bilo 16 in trije stražarji. Eden od njih je bil tudi naš zaupnik Črtalič. Ta je vzel drugega stražarja in sta šla daleč spredaj pred kolono. Vedel je, da bomo skušali pobegniti. Ujetniki smo korakali v gosjem redu s kanglami na lesenih drogovih na naših ramenih. Jaz sem bil zadnji v koloni, pred menoj Jaka Mavec, pred Mavcem pa dva naših ujetnikov, Baraga in Černe, ki sta vedela za pobeg, a med njima je bil partizan Pokarc iz Kočevske Reke (morda je to le partizansko ime). Vsi smo ga poznali, ker se je neprestano hvalil, koliko »belčkov« je že pobil.

Grčarice, leseni kip s komunistično razlago zločina 10. septembra 1943 – poraženi četnik (»plavogardist«). FOTO: Ivo Žajdela

Rešitev iz partizanskih krempljev

Pot, po kateri smo šli, je bila nevarna. Vedno smo srečevali kakšne partizanske patrulje. Načrt je bil naslednji: jaz, kot zadnji, bom dobro pazil in prisluškoval, če kdo od kod prihaja. Ko bo vse mirno, bom trikrat zakašljal, kar bo znak za pobeg. Skoraj tri ure smo že hodili. Končno je bilo vse mirno. Trikrat sem zakašljal in zavpil drugim pred mano: »Partizani imajo povelje, da nas morajo vse pobiti. Pobegnimo, dokler je čas in prilika«, In že sva z Mavcem pobegnila v gozd, brez vsakega cilja, samo stran. Takoj sva zaslišala strahovito vpitje in preklinjanje. Ustavila sva se, in čakala, da prideta še druga dva ali morda še kdo več. Čez nekaj časa je postalo vse mirno. Kmalu sta prišla dva ujetnika, eden je imel roko tako ogrizeno, da je meso kar viselo od kosti. Povedala sta nama žalostno zgodbo: partizan Pokarc se ni dal razorožiti, divjal je kot nor in hotel vse pobiti. V silobranu, v boju za življenje in smrt, sta ga premagala z njegovim bajonetom, obležal je mrtev na tleh. Vzela sta mu puško in dve ročni bombi. Ker je partizan vpil in preklinjal, mu je eden od naših skušal zamašiti usta z rdečo ruto, ki jo je imel okoli vratu. Partizan mu je močno razgrizel roko, tako da mu je meso kar viselo vstran.

2. novembra 1943 so na Travni gori umorili 48 ujetnikov

Od ostalih dvanajstih se ni nobeden odzval mojemu opominu. Šli so do studenca, napolnili kante z vodo in se vrnili v taborišče. Ko so prišli do taborišča, je bilo vse prazno. Vse jetnike so medtem premestili na Travno goro in tam postrelili. Postrelili so tudi te, ki so se vrnili od studenca. Naš zaupnik je bil pri tem dejanju prisoten. Naslednji dan je pobegnil tudi on. Pridružil se je domobrancem, kjer je povedal to zgodbo. Ob koncu vojne se je z drugimi umaknil na Koroško, bil vrnjen in ubit.

Poboj na Travni gori je opazoval 12 letni deček, ki je bil skrit v gozdu. Zapomnil si je kraj in v drevo vrezal letnico 1943. Tudi njegov stric, ki je bil terenec, mu je o tem pripovedoval. Ta deček, ki je danes ugleden gospod, je vodil sorodnike pobitih do grobišča na Travni gori.

Mi štirje pa smo bili sredi teh nepreglednih kočevskih gozdov brez vsake orientacije. Vsi smo bili oslabljeni, saj nismo imeli nobene hrane in naš ranjeni tovariš je izgubil toliko krvi, da je nekajkrat kar padel na tla. Vendar smo pozno proti večeru prišli iz gozda.«

Spominska slovesnost na grobišču umorjenih 2. novembra 1943 na Travni gori. Postavitev križa na grobišču, govornik je Franc Perme, ob njem Janez Šporar iz Podgorice, France Šetar in Stane Jakič, 7. novembra 1993. FOTO: Ivo Žajdela

Vladna komisija za grobišča je eno od štirih grobišč na Travni gori raziskala novembra 2015. Našli so le 6 do 7 ostankov ubitih ljudi. VIR: Nemoč laži, str. 406

Vladna komisija je eno od grobišč arheološko raziskala

V knjigi vladne komisije za grobišča Nemoč laži. Poročilo 4 Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 2011–2018 (založba Družina, Ljubljana, 2019, str. 404–407) so zapisali, da so ugotovili, da so na območju Travne gore štiri grobišča, okoli 400 metrov jugovzhodno od Doma na Travni gori.

Ekipa arheologov je grobišče Travna gora 2 izkopavala novembra 2015. Odkrili so močno poškodovano grobno jamo, v njej pa le dele posmrtnih ostankov. Osrednji del grobne jame je bil prazen, saj je kosti odstranila policija med sondiranjem. Arheologi so tako kosti našli le na obrobju grobišča. Nasploh so bila okostja zaradi prejšnjega sondiranja uničena, kosti pa premetane. Antropološko so lahko v tem grobišču določi le šest do sedem ubitih.

Komisija ni pojasnila zakaj je izkopala le grobišče 2, ne pa tudi ostalih treh. Prav tako ne, kdaj je tam policija »sondirala«, kaj je odkrila, kaj naredila z najdenimi kostmi, saj bi moralo o tem obstajati vsaj poročilo. Član vladne komisije pa je tudi pripadnik policije.

Vladna komisija za grobišča je eno od štirih grobišč na Travni gori raziskala novembra 2015. Našli so le 6 do 7 ostankov ubitih ljudi. VIR: Nemoč laži, str. 407

Rešili so jih – Nemci

Ivan Lavrih je nadaljeval: »Pred nami je bila vas in videli smo, kako je nemška patrola na motorni prikolici ravno prihajala iz vasi. Kaj storiti? Bali smo se, da nas bodo Nemci enostavno ustrelili. Končno smo obesili Mavčeve spodnje hlače (niso bile prav bele) na puško in z dvignjenimi rokami šli proti vasi. Znašli smo se v rokah Nemcev. Povedali smo jim svojo zgodbo, vendar nam niso verjeli. Ker sva bila dva duhovnika, sva rekla, naj pokličejo domačega župnika, da naju bo identificiral. In res je župnik Krašna prišel in povedal Nemcem kdo sva, da sva duhovnika, da smo bili vsi štirje na kočevskem procesu in da smo zdaj pobegnili od partizanov. Njemu so verjeli. Zdaj so nam dali kruha in čaja.

Popotovanje z Nemci 

Toda kaj z nami narediti? Nemci so bili v ofenzivi in nas niso hoteli izpustiti. Znali smo nemško, oni pa so rabili tolmače. Zato smo morali drugo jutro z njimi, ravno mimo našega taborišča. Na poti, v bližini studenca, smo našli tudi truplo ubitega Pokarca, le nekdo mu je že čevlje ukradel. Blizu taborišča smo našli tudi grob vseh pobitih. Našli smo tudi skladišče partizanske municije, kar so Nemci vse zažgali. Od tu smo šli preko hriba na Notranjsko do Vrhnike. Prosili smo, naj nas vendar spuste. Nič, naprej. Gorenjska, Štajerska, v Kostanjevico in Novo mesto ter Trebnje. Ker smo pač bili z Nemci v isti kompaniji, smo si malo razdelili uši. Vsa kompanija, kakih 120 mož, se je nabrala uši. V Trebnjem so nas nagnali na farovško dvorišče, tam smo se, morali do nagega sleči in so našo obleko kuhali v svinjskih kotlih. Mi pa smo se morali po vsem telesu namazati z neko tekočino, ki je umori­la in uničila tudi jajčeca uši. Tako so Nemci le nekaj dobili od nas štirih: uši. Mi pa smo dobili od njih hrano in »čike«, da smo lahko kadili.

Izpustili so jih šele v Litiji

Iz Trebnjega smo šli proti Radohovi vasi, kjer so nas partizani napadli iz gozda. Nihče ni bil ranjen, le eden od Nemcev je izgubil svoja očala. Tu sem bil komaj en kilometer od svojega doma, pa me niso pustili domov. Kar naprej čez Čušperk in Šmartno v Litijo. In tu so nas končno spustili. Takoj smo šli na vlak in v Ljubljano, kamor sem prišel na Miklavža, 6. decembra. Takoj sem šel h kanoniku Gogali, vendar me ni spoznal. Kuharica Marija pa me je. Takoj sta me nagnala v splošno bolnico, da me je zdravnik pregledal in so mi odpravili garje. Kopali so me v žvepleni vodi, da so garje kmalu zginile in tudi zadnji ostanki uši. Naše tolmačenje je pomagalo veliko ljudem, da jih niso Nemci zaprli in poslali v koncentracijska taborišča.

Ivan Lavrih kot duhovnik v župniji Wichita v Kansasu, z zakoncema France Oražem.

Tako se nas je rešilo samo osem od vseh

Tako se nas je rešilo samo osem od vseh, ki smo bili zaprli v kočevskem gradu in Grčaricah. Kot mi je znano, so se vsi pozneje pridružili domobrancem in so bili po vojni vrnjeni s Koroške, nakar so jih komunisti ubili. Tako sem ostal edina živa priča tistih žalostnih dni.

V smrt odhajajoči prijatelji so mi ponovno naročali, naj svetu povem resnico, naj povem, da niso bili narodni izdajalci, ampak so ljubili svojo domovino do zadnjega diha, naj povem našim politikom, da je moč naroda samo v edinosti; razprtije, ljubosumja in boj za oblast nas bodo samo uničili; naj povem vsem, da narod, ki bo ljubil Marijo in bo poslušal in izpolnjeval Kristusov nauk, ne bo nikdar propadel. Istočasno pa so opozarjali, naj komunistom nikdar ne zaupamo, tudi če pridejo v ovčjih oblekah. Komunizem pomeni samo smrt naroda.

Nadaljevanje v: Kočevski proces, komunisti, partizani, VOS, Mozelj [5]

1/7